Pred nosom ... (127)

Kdo je nor? .

Pred nekaj dnevi sem v vrsti pred blagajno v manjši špeceriji stal za gospo, ki je verjetno ena razvpitejših oseb v mestecu. Na videz bi ta krhka starka sodila v kak dom za ostarele, vendar je presenetljivo živahna, energična in seveda glasna. Ko sem tako stal za njo, sem bil zadovoljen, da sem imel na obrazu masko, saj je takšne pokala, da sem se moral na glas smejati. Bruhala je kratke stavke, ki so bili povsem brez repa in glave, in jih pospremila s krčevitimi, živčnimi gestami. Ko je odšla ven, sem trgovki, s katero sva se občasno spogledala med njeno tirado, na blagajni rekel, da mi je v bistvu simpatična. Začudeno me je pogledala in nejeverno zmigala z glavo. Jaz pa sem pogledal za to žensko, ko je nerodno hlačala po pločniku in bila zatopljena v svoj svet. Spomnil sem se, da jo pogosto vidim, ko se vozim skozi mestece, da kje sedi ali se sprehaja in glasno vpije na koga, mimoidočega ali celo na koga, ki ga mogoče vidi le sama. Včasih jo malo spodbudim, na grozo mojih sopotnikov: spustim šipo na vratih, ji pomaham in še sam kaj glasno navržem. Nekajkrat sva tako izmenjala svoja ‘mnenja’. In je bilo kar zabavno. Mislim, da mi ni zamerila.

Stroka ve, da je med normalnim in patološkim izredno tanka meja. Mnogokrat je bilo zapisano, da je tista ograja, ki nas deli na tiste, ki se lahko svobodno gibljemo po svetu in tiste, ki so zaprti v ustanove za duševno zdravje, v bistvu pogosto ‘provizorična’. Večkrat, kot smo si pripravljeni priznati. Včasih so tisti ‘znotraj’ bolj normalni od tistih ‘zunaj’. Ko svet znori, takrat so ‘norišnice’ prostor normale.

Kdo ni še nikoli pomislil, da bi se malo znorel, naredil kaj odštekanega, tako kot je to v svojih pesmih opeval Whitman? Ko začutiš, da moraš ven iz svoje kože, tja, kjer ni omejitev, kjer si svoboden, nor! Koga še nikoli ni prijelo, da bi na glas zavriskal ali spustil kak drug zvok? Družba nas seveda sili, da svoje zasebne ‘norosti’ nadzorujemo, jih izražamo v času in prostoru, ki sta temu namenjena. Zato razni festivali, karnevali, praznovanja. Na eni strani uniformiranost, ki se v sodobni civilizaciji kaže na najbolj nepričakovanih mestih, recimo pri oblačenju najstnikov. Znanka me je nedavno opozorila, da danes v srednjih šolah skoraj ni več subkultur. Med mladimi skoraj ni razlik: enako dolgi lasje in tesno oprijete hlače pri dekletih, enake pričeske pri fantih, itd. Le malokateri mladostnik si upa danes biti ekscentričen, ‘odštekan’. Bližje mu je uniformiranost, približati se skuša svojim vzornikom, ki so praviloma največje pop ikone. Kontrakultura, alternativa in podobni zgledi skoraj ne vlečejo več. Drugačnost, norost, se je umaknila, potuhnila.

Ker sta najvišji družbeni normi postali konformizem in uniformiranost, je zelo na udaru tudi resnicoljubnost. Človek, ki ni ‘čisto pri sebi’, kot radi pravimo, ki se ne zna zadržati, pove tisto, kar misli. Kar se mu mota po glavi, takoj, brez zavor spravi na plan. Ostali, ki se znamo zadržati, ki zmoremo zamolčati, kar nam lahko potencialno škodi, veljamo za normalne člane družbe. Iskren človek, ki ne glede na posledice pove svoje mnenje, je norec, ki si dela škodo. Nešteto zgodb je o posameznikih, ki se niso prodali, ki so vztrajali v svoji zgodbi, ki je na tak ali drugačen način izpovedovala resnico. Mnogi so jih imeli za norce. Saj, namesto da bi poskrbeli zase, imeli od molka ali ‘dvignjene roke’ kakšno korist, pred tem seveda požrli malo drekca, so se raje odločili za trnovo pot resnicoljubnosti.

Včasih so imeli vladarji dvorne norčke, ki so pogosto lahko edini povedali svojim gospodarjem v nos, kar si drugi niso upali. Norcem je bilo pač odpuščeno, če so povedali resnico. Kako pa je danes? ‘Norce’, ki govorijo resnico, družba odriva na rob, tam se gnetejo umetniki, neprilagojenci, obstranci vseh vrst, odštekanci, ki ne zmorejo držati jezika za zobmi, na pomembnih pozicijah naših ustanov pa pogosto vedrijo ljudje, ki bi jih morali biti veseli specialisti v najboljših ustanovah za mentalno zdravje.

Mogoče bo zvenelo blasfemično, a zdi se mi, da bi bila živahna gospa, s katero sem začel to zgodbo, boljša od marsikaterega ‘velikega’ šefa, ki se samemu sebi zdi nepogrešljiv, čeprav se vse okrog njega podira.

Slika: Miha Perne: Zajček, 2011, mešana tehnika na platnu, 137x127,5cm.

Miha Perne

Rojen je bil leta 1978, maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books & zines in za svoje delo prejela nagrado skupine OHO. Ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa.