Pred nosom ... (116)

Izražanje in račji poljubi

V nekem romanu Vitomil Zupan zapiše, kako je junak po prestani dogodivščini, ki je bila res izjemna, kot scenarij dobrega filma, potem ko je malo razmislil, kaj se mu je ravno zgodilo, opazil mlada fanta, za katera je lahko utemeljeno sklepal, da tega razmisleka nista bila zmožna. Megleno sta se zavedala zgolj izjemnih naporov, skozi katere sta se morali prebijati njuni telesi. Če ne razmisliš in umestiš tega, kar se ti je zgodilo, v nekakšno lastno zgodovino, v kontekst svojega življenja, ki je prepleteno z drugimi, s svetom, se ti doživeto nekako izmakne, ponikne v brezobličnost, v pozabo, podobno kot se nam lahko zgodi drugi dan po kakšni zabavi, ko se zaradi preveč popitega alkohola ne moremo spomniti, kaj se nam je zgodilo, in moramo potem, da bi svoja doživetja rekonstruirali, vprašati koga, ki ni pretiraval s pitjem. Razlog, zaradi katerega se veliko ljudi ne zmore poglobljeno soočiti z lastnimi doživetji, Zupan ga seveda definira, je nezmožnost izražanja samega sebe. Večina ljudi ne zmore ubesediti tega, kar so doživeli. No, saj nismo vsi pisatelji in pesniki, a bi nam moralo biti jasno, da je to kar resna pomanjkljivost in si moramo prizadevati jo preseči. Če se ti dogodki ne zapišejo v zavest, to pa se lahko zgodi samo z miselnim naporom, v katerem se podobe in besede, vonji, zvoki, in ostale informacije o doživetem, sestavijo v bolj ali manj trdno zgradbo, ki je umeščena v ‘mesto’ naših spominov, ostane v njem le malo zgradb, v katere se lahko naseli naš duh. In seveda duhovi naših sogovornikov, ki nam prisluhnejo, ko jim pripovedujemo, zaigramo, zaplešemo ali naslikamo, kar smo doživeli. Praviloma sledi predvsem ponavljanje preteklih napak in ubiranje napačnih poti. O tem je govoril že Sokrat: ‘nepremišljenega’ življenja ni vredno živeti. Zaradi te nepremišljenosti se nam izmika avtentična, lastna izkušnja, naše življenje, in živimo po načrtih, ki nam jih servirajo drugi.

Tega manka se zavedamo bolj ali manj vsi, zato poskušamo nenehno podoživeti intenzivne občutke, ki so jih v nas sprožile takšni in drugačni dogodki, ki smo jim bili priča ali pa smo bili v njih celo glavni akterji. Pogosto pa raje uporabimo cenene, instant nadomestke. Namesto da bi sami kaj doživeli, spremljamo izkušnje drugih. Gledamo pogrošne nadaljevanke, spremljamo športne prireditve, resničnostne šove in podobno.

Takšno vlogo v naših življenjih ima tudi umetnost. Skozi usode junakov umetniških del preigravamo lastna življenja, v njih prepoznavamo situacije, v katerih smo se nekoč že znašli, ponovno odkrijemo misli in občutke, ki so nas zaznamovali ali pa jih kasneje prepoznamo v svojem resničnem življenju. Za razliko od spremljanja športnih prireditev, ki imajo seveda drugače izjemen čar, pa v umetnosti opazovalec mora biti aktiven, da se umetniški proces, kot poslanstvo ustvarjalca, sploh dovrši: ne zgolj kot navijač, ki lahko vpliva na izid tekme, ampak kot nekakšen dodaten igralec, brez katerega tekme sploh ne bi bilo. Umetnost pač zahteva, kot se rado ponavlja, aktivnega gledalca, bralca ali poslušalca, ki dopolni ‘prazna mesta’, ki jih je v njihovi zgradbi namenoma zapustil ustvarjalec. Gledalec (bralec, poslušalec) torej ‘dokonča’ umetnino.

Gotovo umetnost ni edino polje, v katerem si lahko izostrimo sposobnost izražanja lastnih misli, doživetij, čustev. Tudi v športu, seveda kadar se udejstvujemo, ne le kot pasivni opazovalci, lahko dosežemo stanja, ko se približamo sebi in svetu. Posebej fascinantno se mi zdi dejstvo, da se to recimo lahko zgodi tudi akterjem v tistih športih, kjer je izobrazbena struktura praviloma najslabša, recimo v boksu. Celo tisti, ki so svojo mladost preživeli kot delinkventi, v zavodih ali zaporih, so bili potem zmožni formulirati kakšno res tehtno misel o sebi ali svetu. Tudi če so bili nepismeni.

Zmožnost izražanja, kot je priporočil Vitomilov junak, pa nam ne odpira le vrat do samega sebe, ampak nam omogoča razumeti, kdaj in kako nam skozi zadnja vrata poskušajo oblastniki in drugi manipulatorji vsiliti njihove zgodbe.

Pred tem se ne moremo zaščititi z objavljanjem abotnih ‘račjih poljubov’ na medmrežju ali z nekritičnim sprejemanjem dobrin potrošniške civilizacije. Brez knjig, gledališč, galerij, filmov, glasbe, tehtnih pogovorov in samogovorov in še marsičesa drugega, ne bo šlo.

Slika: Suzana Brborović: Bridge Countries - Idealisation, 2018, 190 x 240 cm, akril in tuš na platnu.

Suzana Brborović (1988) je po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani leta 2013 je v obdobju 2014–16 študirala slikarstvo v okviru magistrskega programa (Meisterschüler) na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Leta 2011 je prejela Essl nagrado, leto kasneje pa Akademsko Prešernovo nagrado. Leta 2019 je prejela priznanje Riharda Jakopiča za posebne projekte in dosežke za mlajše umetnike. Njena dela so vključena v zbirke kot so Essl/Albertina, Bayer Kultur, Moderna galerija in Riko. Živi in dela v Leipzigu.