Na vsebino

Pred nosom ... (113)

Zemljo krast

Sodim v generacijo, ki je v otroštvu še ujela ‘stare’ čase. Naše igre so bile zelo podobne tistim, ki jim pravimo ‘pastirske’. Od skrivanja, ‘tatov in žandarov’, podiranja kozla, zelo priljubljena pa je bila tudi ‘kraja zemlje’. Na peščenih tleh smo zarisali krog, ga razdelili na štiri dele, štirje igralci pa so začeli z izmeničnim žrebom, kdo bo s palico, ki je določala metalca, zadel najbližjega nasprotnika in si s tem pridobil pravico, da z isto palico zariše kos njegovega zemljišča, in si ga tako prisvoji. Najbolj sposobni so tako postopno zasedli celo površino in zmagali.

Ta igra svojo draž vleče iz globoko vsajenega instinkta, ki ga poznamo tudi pri nekaterih živalih, za katere pravimo, da so ‘teritorialne’, da branijo svoj življenjski prostor. Skoraj vsak sanja o koščku zemlje, ki bo samo njegova, o nekaj kvadratih stanovanja, ki bo samo njegovo, sanjamo o palačah, gradovih v oblakih. Nekateri se zavedamo, da je ta želja v veliki meri nesmiselna. Ko umreš, tvoja lastnina preneha biti tvoja. Tudi če si jo kupil, si v resnici samo začasni najemnik. Pa vendar si ne moremo pomagati. Če recimo nekdo brez vprašanja parkira avtomobil na tvojem zemljišču, čutiš nelagodje. Mogoče celo prikrito grožnjo, ki jo čuti tudi recimo leopard, na katerega ozemlje pride drug, tuj leopard. Pred nekaj leti sem bil v situaciji, ko sem komaj zadržal svoj gnev. Bilo je lepo nedeljsko, poletno jutro, še v spodnjicah sem stopil do velikega panoramskega okna, ki gleda na vrt in z grozo opazil, da zraven oreha, se pravi na sredini naše parcele, stoji človek, ki urinira. Bil je v lovski uniformi in se je med spuščanjem tekočine nevarno pozibaval, očitno pijan. Grozilo je, da se bo zvrnil. Nejeverno sem gledal, potrkal po oknu in grozečem zakrilil z rokami. Možak je izbuljeno pogledoval naokoli, hitro pospravil svoje orodje in se odzibal stran. Počutil sem se, kot bi se vse to dogajalo v naši dnevni sobi. Jezen kot ris sem pomislil, da imamo srečo, da ne živimo v ZDA, kjer bi tak pijan prostak od čisto povprečnega, miroljubnega državljana dobil vsaj batine, če ne bi fasal še šibre v tazadnjo. Ko torej nekoga vidimo, ki onečedi, ‘desakralizira’, zasede naš teritorij, se v nas samodejno vključijo mehanizmi, ki jih je civilizacija na srečo v veliki meri obrzdala. A nekaterih to žal ne ustavi in izgubijo živce. Pred časom sem bil priča neverjetnemu prizoru. Vroč poletni dan, jaz pa na krajšem obisku pri prijatelju, ki ima v bližini, ob reki, svojo ‘haciendo’. Verjetno sem se prišel skopat k njemu, ker ima lepo urejen dostop v reko. V bližini je bilo slišati glasove: malo višje ob reki so imeli piknik. Tri ali štiri družine iz naše vasi, z majhnimi otroki, celo z dojenčki. Sedeli so zraven reke in uživali v njenem hladu. Pa se od nekod prikaže možak in začne vpiti nanje. Stopil sem bližje in prisluhnil. Tip jim je začel groziti, da naj zapustijo njegovo zemljišče, ker bo drugače poklical policijo. Med udeleženci piknika je bilo nekaj preudarnih ljudi, ki so ga mirno opozorili, da je obvodni pas po zakonu dostopen vsem državljanom, da jih torej nima pravice preganjati. Tip izgine, čez kakih dvajset minut pa je bilo slišati traktor, ki se je hitro približeval skupini. Znova sem stopil zraven in onemel. Možak je s traktorjem, ki je imel spredaj pripeto nakladalko, začel v nevarni bližini mladih družinic stresati gnoj. Le dva metra ga je delilo od otroka, ki je počival v posteljici. Če bi po nesreči pritisnil na napačen vzvod, bi lahko traktor skočil naprej in koga pomendral Fantje, ki so sedeli zraven, so ohranili mirne živce in se zgolj posmihali nevarni neumnosti, ki smo ji bili priča. Še danes mi je žal, ker nisem poklical policije, verjetno je bil razlog ta, da sem bil v nekakšnem šoku. Zadeva se je na srečo dobro končala, pokazala pa je, kako pomembno je, da so takšne situacije regulirane z zakonodajo in da o tem obstaja nek konsenz v družbi. Za enkrat pri nas še ni tako, kot je ponekod na razvitem Zahodu, kjer so dostopi do zasebnih zemljišč - gozdov, rek, travnikov, ki niso v kmetijski uporabi - prepovedani. Spomnim se, kako sva z Gogo nekoč v Franciji na sprehodu po prežarjenih, vangoghovskih žitnih poljih prišla do gozdička, v katerem sva se poskušala pohladiti, pa naletela na gosto mrežo, na kateri so na gosto viseli napisi ‘privat’. Seveda lahko razumemo, da imaš kot lastnik zemljišča le-to pravico izrabljati, gospodariti z njim. A glede na to, da smo zgolj začasni najemniki, bi morali razumeti, da je svobodni prehod prek zemljišča, na katerem ne bivamo, seveda ob predpostavki, da ne povzročaš nobene škode, del svoboščin, ki jih imamo kot posamezniki, kot državljani, prebivalci sveta.

Prisvajanje zemljišč je v temelju res deloma sporno, čeprav je legalno, tu imajo anarhisti prav: na začetku zemljo vedno nekomu ukradeš, šele potem jo lahko prodaš. Američani so zemljo odvzeli domorodcem, jo razdelili in začeli prodajati. Seveda nima smisla vrniti se v tiste, domnevno zlate anarhistične čase, ko naj bi lastnine nad zemljišči še ne bilo. Je pa smiselno razmisliti o razmerju med javnim in zasebnim. Ta debata nikoli ne potihne, vedno se najdejo ljudje, ki bi radi preprečili dostop do javnih površin, si prisvojili recimo morsko ali rečno obalo. Na drugi strani imamo pa tiste, ki bi znova vse nacionalizirali. Obe skrajnosti sta škodljivi. Zadnji referendum je pokazal, da ljudje zaenkrat nasprotujejo takšnim idejam. Nezaupljivi so do zakonov, če malo karikiram, ki obravnavajo regulacijo bančnega sektorja in jih pripravijo bančniki, do zakonov za zaščito ovc, ki jih pišejo volkovi. Odnos zakonodajalcev do javnosti je bil v tem primeru najmanj neprimeren, če ne celo napačen. Predvsem mladi so stopili skupaj, kar je še posebej razveseljivo, in zakon je šel na smetišče. Upajmo, da bodo naslednji poskusi bolj premišljeni in bo v njih manj nejasnosti. Ali celo potencialnih manipulacij. Drugače se naše igrice ne bodo končale z razposajenim smehom ...

Slika: Marko Zorovič: Fragmenti, 2021, olje na panelih.

Marko Zorović

Rojen leta 1973, obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Leta 1997 je diplomiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani, pri prof. G. Gnamušu, leta 2000 pa zaključil magisterij pri prof. B. Gorencu. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2021 je prejel štipendijo Ministrstva za kulturo. Občasno se ukvarja z restavratorstvom, ilustracijo in objavlja članke. Imel je več samostojnih razstav in sodeloval na skupinskih predstavitvah.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj