Pred nosom ... (111)

Vas v mestu, mesto na vasi...

Končno smo dočakali odprtje družbe. Kovid se je, verjetno začasno, malo umaknil, vsi smo se sprostili, pozabljamo na previdnost v komunikaciji, priporočena distanca med sogovorniki se izgublja, poletje je pač tu. Po letu zatišja smo v našem mestecu dočakali tudi prireditev, na katero smo zelo ponosni, čeprav se okrog nje krešejo nasprotujoča si mnenja. Zaradi potencialne nevarnosti širjenja okužb so se odgovorni odločili, da bodo prireditev znova izpeljali v starem mestnem jedru. ‘Tradicionalisti’ so znova namrščili obrvi in se pridušali, da jurjevanje pač sodi v jurjevanjsko drago. Drugi, ki bi radi, da se prireditev mora spremeniti v festival, ki bo poživil mestno jedro in omogočil hkratno izvajanje ali predstavljanje različnih vsebin, smo pri tem zaploskali.

V tem nasprotju se razkrivata dva načina razmišljanja in bivanja, dve senzibilnosti, ki določata naša življenja na mnogo ravneh. Na eni strani imamo ljudi, ki v takšnih prireditvah vidijo predvsem možnost zabave in sprostitve, na drugi tiste, ki bi radi ‘nekaj več’. Eni vztrajajo, da bi Jurjevanje znova moralo postati vaška ‘veselica’, kjer se vrtijo jagenjčki in razgreti pari ob poskočni glasbi, drugi pa uživajo v sprehodu po mestnih ulicah, posedanju v različnih ambientih in uživanju ‘urbanih’ vsebin. Da si naše mesto le stežka zasluži status mesta, je seveda jasno. S tem ima nekaj težav celo naša prestolnica, ki bi rada postala metropola, pa ji to zaenkrat še ne uspeva. Vendar je vseeno smiselno, da iz mesta, mesteca, ki ima zelo lepo zasnovo in velik potencial, nekaj naredimo, ga izkoristimo in bivanje v njem povzdignemo na višjo raven. Ko sem torej v času jurjevanja malo pohajkoval po ulicah, srečeval znance, sem opazil, kot so opazili tudi drugi, da smo rahlo v zadregi. Zdi se nam nenavadno, da se po glavni mestni ulici, ki je drugače pomembna prometna žila, lahko prosto sprehajamo. Pogledujemo čez rame, da nas ne bi presenetil kak avtomobil in se ustavljamo pred izložbami, ki jih drugače niti ne vidimo, saj se le redko sprehodimo po mestu, mestecu. V oči nam padejo številna prazna izložbena okna, zapečatena vrata in zanemarjene fasade, ki pričajo, da je življenje tukaj skoraj zamrlo. Kot je pripomnila znanka Tatjana, ena izmed nadebudnejših promotork kulture v kraju, bi morali mesto ‘zapreti’ pogosteje, mogoče vsak mesec ali celo večkrat. Pogosteje bi morali organizirati kulturne prireditve na mestnih trgih in ulicah, da bi se prebivalci in obiskovalci privadili na drugačno atmosfero. Da ne bo ideal zgolj pečenka in ušesa parajoči udarni ritmi zabavne glasbe.

Poleg uradnih točk na glavnem odru so bili zelo dragoceni posamezni dogodki, ki so bili ali so se zdeli izvedeni naključno: Tajda in Klemen sta sedla na pločnik in zaigrala. Violina in harmonika. Člani srbske foklorne skupine iz Ljubljane so po nastopu na vrtu gostinskega lokala izvlekli svoje instrumente in zaigrali nekaj popularnih pesmi. Cel vrt je poplesaval in se poskušal spomniti ponarodelih refrenov. Na odru pri lesenem mostu čez Lahinjo je bilo izvedenih nekaj simpatičnih manjših koncertov. Ta decentralizirana koncertna in uprizoritvena scena je vsaj nakazovala, kakšen potencial ima naše mestece.

Na starih fotografijah lahko vidimo množico ljudi, ki so glavne ulice mesta dojemali kot domače dvorišče, kot prostor, na katerem so se srečevali, kramljali, otroci so se na njih igrali, ulice so bile živahne, žive. Pač ni bilo socialnih virtualnih omrežij in so ljudje veliko pogosteje iskali živ, neposreden stik. Kot lahko preberemo v knjigi Marjetke Balkovec, je bilo meščansko življenje takrat zelo pestro in bogato. Ena izmed običajnih navad je bil tudi nedeljski sprehod. Ko sem bil mlajši, mi je ate pripovedoval, kako pomembna je bila v času njegove mladosti ta ‘promenada’. Kasneje, ko so ‘meščani’ to navado skoraj v celoti opustili, se mi je zdelo zabavno poslušati pripombe o naših someščanih iz južnih krajev, ki so si ta čas vseeno vzeli. Razglašeni so bili za brezdelneže. Čeprav so to počeli v soboto ali nedeljo in so počeli nekaj, kar se je včasih zdela vrednota.

Pohvalimo lahko prizadevanja nekaterih posameznikov in institucij, ki poskušajo obrniti negativne trende. Po drobtinicah se staro mestno jedro obnavlja, upajmo, da bo nova odredba o glavni cesti skozi mestno jedro, ki se baje pripravlja, omogočila lažjo organizacijo prireditev in spodbudila nadaljnje urejanje mestnega jedra in njegove neposredne okolice. Vendar bo treba postoriti še marsikaj, se tudi marsičemu odpovedati. Recimo parkiranju pred gradom. Je res tak problem pustiti avto na Majerju in se sprehoditi tistih sto, dvesto metrov?

Prireditve, kot so jurjevanje, nam nazorno kažejo, kam se mora premikati naša ‘ladja’. Obuditi bo treba določene običaje, na katere smo pozabili in uvesti nove. V mestnem jedru se morajo pojaviti vsebine, ki jih bodo posvojili ne le naključni gostje, ampak tudi domačini. Tako ‘vaščani’ kot ‘meščani’. Bomo videli, če bomo to zmogli...

Slika: Marko Zorovič: Skica, 2021, olje na plošči, asamblaž.

Marko Zorović

Rojen leta 1973, obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Leta 1997 je diplomiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani, pri prof. G. Gnamušu, leta 2000 pa zaključil magisterij pri prof. B. Gorencu. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2021 je prejel štipendijo Ministrstva za kulturo. Občasno se ukvarja z restavratorstvom, ilustracijo in objavlja članke. Imel je več samostojnih razstav in sodeloval na skupinskih predstavitvah.