Pred nosom ... (110)
Vročina...
Pa jo imamo. Pomlad je bila kisla, hladna, mokra, zato smo vsi zamaknjeno sanjali o soncu, ki nas bo ogrelo. Ko pa so zgoraj prižgali kurjavo, so jo na polno, nobenega varčevanja, tisti ‘premog’ mečejo brez prestanka, še noči so pregrete kot krušna peč. Že po nekaj dneh sanjamo o osvežitvi, ohladitvi, mokroti, verjetno bi marsikdo, če bi se ulilo, kar brez dežnika poskakoval naokoli, kot Gene Kelly v nesmrtni popevki.
Pred nekaj dnevi smo šli prvič na Kolpo, potem ko smo prej preverili, kje ima voda še vzdržno temperaturo. Da se že po nekaj zamahih ne začneš znojiti kar pod vodo. Ko pri petintridesetih stopinjah zaplavaš v ravno prav ohlajeni vodi, si v nebesih. Pred nekaj leti se mi je dogodila zabavna anekdota. Visoko poletje, več dni zapored je bilo štirideset stopinj, jaz pa sem ob najhujši uri ‘moral’ nekaj narediti pri hiši. Po kake pol ure sem skoraj zakuhal, kar žarel sem, kot pečica. Kar samodejno mi je prišla na misel naša Lahinja, ki se vije spodaj pod hišo. Hitro sem smuknil v kopalke in se z brisačo spustil v sotesko. Voda ravno pravšnja. Ko sem zaplaval, so se mi iz grla nenadzorovano izvalili pravi kriki užitka. Vpil sem od ugodja. Nisem niti pomislil, da je moje živalsko tuljenje segalo dvesto metrov višje in ga je slišala Goga, ki je pomislila, da me kdo iz kože devlje. Po tej neverjetni osvežitvi, do kosti sem se ohladil na ‘delovno’ temperaturo, sem se vrnil k hiši. Pričakala me je Goga, ki me je pogledala, kot bi od mrtvih vstal: ‘Kaj se ti je zgodilo??!!!’ Hm. Nič posebnega, le ponovno sem se rodil, pokukal v paradiž ...
Vsi, ki imamo že nekaj križev na hrbtu, pomnimo, da včasih poletja niso bila tako vroča. Če je temperatura dosegla trideset stopinj, smo že stokali, kako vroče je. Kot Dalmatinci, ki ob poldnevu sedejo v senco in modrujejo. Niti ne pomislijo, da bi še naprej delali. Pri nas pa... Se pripelješ skozi mesto, klima v avtu na polno, delavci na cesti, polaganje zaključne plasti asfalta, prav vidno je, kako vse puhti in migota, kot v peklu, delavci pa stoično, z muko na ožganih obrazih vihtijo v rokah lopate in drugo orodje. Pomisliš, da je to zadnja faza pred katastrofo, ki jo napovedujejo številni znanstveniki in jo lahko vidimo v mnogih filmih distopije. Upajmo, da se motijo, čeprav je indicev, ki nakazujejo, da se mogoče res neizbežno približuje peklenska prihodnost, ki ji ne ubežimo niti tisti na bogatem Zahodu, res vse več. Da bodo v tem primeru, če se uresničijo slabe napovedi, prej v trumah k nam bežali okoljski migranti, se nam zdi že skoraj samoumevno.
Kakorkoli, poletja so zame še vedno najlepši čas. Posebej jutra, ko se po sencah še drži nočni hlad in je svetloba čarobna, zelenje pa te kar zaslepi. Kakih tisoč let takšnih juter mi ne bi bilo dovolj, ne bi se jih zasitil. Luksuz kavice, ki jo lahko spiješ v tem miru, brez obveznosti, je neprecenljiv. Čez dan bežimo v senco ali kam ob vodo. Srkamo osvežilne pijače, bentimo nad nečloveško ‘sparino’ in seveda pozabljamo, da bomo jeseni, takoj ko se bo ohladilo, z nostalgijo gledali nazaj. In znova stokali.
Ko človeku stopi vročina v glavo, ko mu zavre kri ali pa mu, v skrajnem kot junaku Camusovega romana, slanica znoja zalije oči in se spozabi v tolikšni meri, da naredi kakšno gromozansko neumnost, se lahko zgodi marsikaj. A ne v naših krajih. Tu smo kar odporni na takšne skrajnosti. V veselje tistim, ki jim je v interesu predvsem cingljanje novcev v žepih. Če bo voda malo smrdela, si bomo pač zatisnili nos, če bo smrdel zrak, bomo zaprli okna. Če bo kdo stresel smeti v gozd ali odvrgel pločevinko ob cesti, bomo pogledali stran. Če nam bodo znižali plače, bomo sanjali o dobitku na lotu.
Samo da vročina mine, potem bo vse v redu, ne?
Slika: Marko Zorovič: Fragmenti, 2021, olje na platnu.
Marko Zorović
Rojen leta 1973, obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Leta 1997 je diplomiral slikarstvo na ALUO v Ljubljani, pri prof. G. Gnamušu, leta 2000 pa zaključil magisterij pri prof. B. Gorencu. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2021 je prejel štipendijo Ministrstva za kulturo. Občasno se ukvarja z restavratorstvom, ilustracijo in objavlja članke. Imel je več samostojnih razstav in sodeloval na skupinskih predstavitvah.
Robert Lozar
Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...