Pred nosom ... (107)

Sosedova hruška

Prejšnji teden sem cele dneve preživel v Novem mestu. Službeno, kot pravimo. Že drugo leto sem umetniški vodja delavnice Novomeški likovni dnevi, ki se vsako leto odvija na začetku poletja. S povabljenimi avtoricami in avtorji šest dni preživimo v Jakčevem domu. Pravo ustvarjalno vzdušje, srečanje kreativnih ljudi različnih umetniških profilov, ki sproža burno kresanje idej. Dneve si redno popestrimo tudi s sprehodi po mestu, posedanjem ob kavicah ali kakšnem pivu in ob zanimivih, pogosto zabavnih debatah. Ne manjka niti zvedavih obiskovalcev, ki se radi zapletejo v pogovor.

Pred kakimi desetimi leti in še prej sem imel prestolnico Dolenjske za provincialno mestece, katerega prebivalci si domišljajo, da so nekaj več. Kot mladostniki smo se iz 'podgurcev' redno norčevali - pač univerzalna folklora, ki je iz druge strani verjetno usmerjena tudi proti nam - , ko sem doštudiral, pa je bila zame, vsaj v Sloveniji, Ljubljana edina gravitacijska točka. Da bi recimo namesto v Ljubljano zavil v Novo mesto, nisem niti pomislil. Predlani, na otvoritvi bienalne razstave, ki smo jo organizirali v DLUD (Društvu likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja), sem na odprtju pred in v galeriji Simulaker, nekaj korakov od čudovito obnovljenega glavnega trga, začudeno gledal, od kod se je vzelo toliko ljudi, 'lokalcev', ki jih nisem niti slučajno mogel uvrstiti v kategorijo 'firbcev', saj so jasno izkazovali zanimanje za umetnost ali pa so s tem poljem celo profesionalno povezani. Skratka, presenetila me je koncentracija takšnih ljudi, ki bi ji lahko zavidalo celo kakšno bistveno večje mesto.

K pozitivni atmosferi, ki so jo prejšnji teden začutili tudi udeleženci likovne delavnice, je v veliki meri prispeval tudi odnos, ki ga poleg organizatorjev iz Dolenjskega muzeja izkazuje lokalna oblast z županom na čelu. Slednji se redno udeležuje vsakokratne uvodne novinarske konference, na kateri, čeprav nima formalne družboslovne izobrazbe, vedno prepričljivo in artikulirano govori o pomenu kulture za razvoj mesta in širše regije, udeležence pa povabi tudi na svečano kosilo ali večerjo. Ne glede na to, da je zame politično v marsičem verjetno na 'drugem' bregu, pa ne meni ne mojim kolegom ali kolegicam ne predstavlja ovire, da bi se v sproščenem vzdušju konstruktivno pomenili o marsičem. Mogoče situacijo kot outsider malo idealiziram, vendar je bogata kulturna ponudba in naklonjenost lokalnih oblasti do umetnikov, urejenost mesta in vzdušje optimizma in sproščenosti, ki ga prevevata, gotovo znak, da se stvari tam premikajo v pravo smer.

Kot manj razvita regija in mesto se seveda z Novim mestom ne moremo primerjati. Ekonomski pogoji, infrastruktura, število prebivalcev, kulturnih institucij, galerij, itd., vse to nam bo vedno nedosegljivo. Sosedova hruška je pač v tem smislu res slajša. Vendar poznamo primere, ko so se celo manjša mesta znala vpisati na kulturni zemljevid in s tem prispevala k prepoznavnosti kraja. Ni vse slabo, kar se pri nas počne, a že v temelju, v komunikaciji, smo globoko pod minimalnim nivojem, ki omogoča konstruktivne preboje pri detekciji problemov in iskanju rešitev zanje. Nenehno se pogleduje za notranjimi in zunanjimi sovražniki, vsaka kritična pobuda pa se sprejme na nož, takoj se jo razume kot osebni napad. Pogosto se pobude tudi ignorirajo, pravzaprav imajo nekateri težave s pisno komunikacijo in se v pravi 'miloševičevski' maniri pretvarjajo, da so slabo ali celo nič slišali. Namesto konstruktivne in uglajene izmenjave mnenj, se pri nas del politike odvija v poznih urah v lokalih, kjer malce okajeni predstavniki ljudstva na ves glas zmerjajo in blatijo svoje domnevne politične nasprotnike in točijo debele solze zaradi krivice, ki naj bi se jim dogajala. Nič kaj uglajeno in premišljeno obnašanje, ki bi ga bila zelo vesela pisca, ki sta opisovala družabno in pivsko življenje v teh krajih v devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju, Trdina in Milčinski. Verjetno bi te živopisne prigode z veseljem vključila v svoje pisanje, ki bi tedensko izhajalo kot podlistek v časopisu ali na spletu in bi gotovo vzbudilo veliko zanimanja, pozneje pa bi bilo v knjižni obliki del železnega repertoarja v knjižnicah, pod geslom 'humor'. V veliko zabavo rodovom, ki prihajajo.

Kot že rečeno, ni vse zanič, tudi v našem 'sadovnjaku' je kaj užitnega, ponekod se premika, vendar to po mojem velja predvsem za zadeve, ki sodijo v osnovno infrastrukturo. Zdi se, da bi se na določenih področjih lahko dogajalo bistveno več. Predvsem na tistih, ki pomenijo dodano, presežno vrednost. Tisti, ki se že dolga leta trudijo, bi potrebovali dodatne spodbude. Za premike na teh področjih pa bomo morali svoje prispevati tudi vsi mi, ki ne sedimo na stolčkih, razdeljenih po vsakokratnih volitvah. Drugače se bomo še naprej naslajali nad sosedovimi hruškami…

Slika: Barbara Kastelec: Priscilla, 110 x 150 cm, akril na platnu, 2011

Barbara Kastelec je leta 2001 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu in doc. dr. Nadji Zgonik. Na isti fakulteti je leta 2004 pod mentorstvom prof. Gustava Gnamuša in dr. Aleša Erjavca magistrirala iz slikarstva. Od leta 2006 ima status samostojnega kulturnega delavca. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se velikokrat predstavila tudi samostojno.