Na vsebino

Pred nosom ... (101)

Naključje, nujnost, nevihta …

Naša življenja pogosto zaznamujejo zanimiva naključja. Včasih se mi zgodi, da mi v roke pade knjiga o določeni temi ravno pravi čas. Pred leti sem na morje vzel knjigo nekega nemškega pisatelja, dva debela 'špeha' in se med branjem navdušeno zasmejal, saj se je del dogajanja odvijal ravno na hrvaškem otoku, na katerem smo takrat letovali. Pred nekaj dnevi se mi je zgodilo podobno. Začel sem brati knjigo o pomenu naključja in verjetnosti, ki se odražata v naših vsakdanjih življenjih, napisal jo je ugledni ameriški fizik in popularizator znanosti Mlodinow, skoraj istočasno pa sem se na FB zapletel v neplodno razpravo o škodljivosti cepiv, v zvezi z verjetnostjo, da nas po cepljenju doleti kakšen hujši zaplet. Že nekaj časa se v javnosti odvijajo burne razprave zagovornikov in nasprotnikov cepljenja, ki so se po razkritju smrtnih žrtev, kot posledice cepljenj, še dodatno razvnele. Sam bolj zaupam stroki kot tistim, ki javnost plašijo s posamičnimi primeri ali pa celo navajajo nepreverjene ali celo nepreverljive vire, v katerih so včasih astronomske številke. Več sogovornikom v debatah sem navedel jasen argument v prid cepljenju, kljub zapletom, ki nas lahko doletijo. Verjetnost, da se to zgodi, je bistveno manjša od možnosti, da nas zadane strela, povozi avto, nam v gozdu pade na glavo veja ali pa umremo zaradi zapletov, ki lahko sledijo zaužitju povsem običajne tabletke aspirina, ki jo dobimo v prosti prodaji in je statistično baje celo tridesetkrat nevarnejša od cepiva proti kovidu. Sogovorniki so mi zatrjevali, da takšne primerjave ne držijo, vendar pri tem niso podali nobenega argumenta, zgolj megleno sklicevanje na pravico do svobodnega upravljanja z lastnimi telesi. Preprosto niso uvideli, da je strah pred cepivi zgolj na podlagi resnično majhne verjetnosti, da te doleti smrt, iracionalen in nasprotovanja cepljenju na ta način ni možno utemeljevati. Če torej pristanemo na to logiko, potem dejansko ne bi smeli iz svojih hiš, saj bi nam grozil udar strele, avtomobil na prehodu za pešce ali mogoče celo meteorit, ki nam lahko pade na glavo. Ne smemo pozabiti niti na številne električne naprave v lastnih domovih, ki nas potencialno ogrožajo, zgodi se lahko požar, potres, poplava, itd. itd. Kolesu, najbolj ekonomičnemu prevoznemu sredstvu, bi se poleg rolerjev, skirojev in podobnih nevarnih priprav, tako in tako morali že zdavnaj odpovedati, ravno tako sopihanju v fitnes klubih, kjer nam ravno tako grozi veliko nevarnosti.

Nek sogovornik mi je navrgel, da se zaradi tega, ker sem sam cepljen, nimam kaj razburjati. Tudi če odmislim cinizem te izjave, ki se napaja v skrajni sebičnosti, je nujno omeniti tudi nerazumevanje učinkovitosti cepiv in koncepta 'precepljenosti'. Če je učinkovitost nekega cepiva 90%, to pomeni, da obstaja realna možnost, da se boš v družbi necepljenih vseeno okužil. Ti ciniki pri tem pozabljajo tudi na dejstvo, da lahko kot oboleli naprej širijo okužbo in lahko zaradi tega zbolijo ali celo umrejo ljudje, ki se ne smejo cepiti.

V debati je padel argument, da bodo tisti, ki se nočejo cepiti, itak sami nosili posledice svoje odločitve. Ta teza je na zelo majavih nogah in spominja na izjave motoristov pred leti, ko so nekateri nasprotovali obveznemu nošenju čelade, češ, saj si boš sam kriv, če se hudo poškoduješ ali celo umreš. Družbi kot celoti in državnim institucijam, ki nas zastopajo, nikakor ni v interesu, da se kot posameznik poškoduješ. Zato vsi sprejemamo pravila obnašanja, recimo na cesti. Vsako leto se najde kak norec ali slepec, ki na avtocesto zapelje v nasprotno smer in povzroči nesrečo. V tem posebnem primeru bi bilo bolje, če bi vozili po levi strani, vendar v veliki večini primerov to pač ne drži. Če bi država dovolila svobodno izbiro voznega pasu, bi nastal kaos. Enako velja za varnostne pasove, ki nas v redkih situacijah lahko ogrozijo. Takšna navidezna svoboda, ki raste na zelnikih trumpoidnih nasprotnikov vmešavanja države v naša življenja, družbi kot celoti in posameznikom, ki jo sestavljamo, v resnici škoduje. Če se namreč hudo poškoduješ ali zboliš, nastanejo zelo visoki simbolni in tudi realni stroški, ki jih mora poravnati recimo javna blagajna. Tudi smrt je v tem smislu visok družbeni strošek, saj si kot posameznik od rojstva pa do samostojnega življenja predvsem izkoriščal ugodnosti javnih institucij in infrastrukture. Državi in vsem nam, ki jo sestavljamo, torej ni v interesu, da nam popolnoma prepusti nadzor nad svojimi telesi. Zato država spodbuja zdrav način življenja, nam otežuje določene pregrehe in nam nekatere tudi prepoveduje, čeprav jih imajo naša telesa rada in bi to lahko razumeli tudi kot poseg v našo svobodo.

Debato o cepivih sta v hudomušno smer obrnili dve izjavi. Sogovornik mi je očital, da sem 'vernik' in se skliceval na domnevno znanstveno skepso. Sveta preproščina. Verjetno se ni zavedal, da je svojo izjavo in dvom v institucijo znanosti tipkal na napravi, ki je bila zasnovana in izdelana prav po principih, ki veljajo v polju, ki mu sam in še mnogi drugi, deklarativno ne zaupajo. Drugi pa mi je očital, da kršim njegovo pravico do svobode govora. Očitno ni še nikoli pomislil, da če nekaj poveš javno, imajo tisti, ki te slišijo ali preberejo, enako pravico povedati tudi svoje mnenje, čeprav je lahko nasprotno tvojemu.

Živimo v svobodni državi, v demokraciji, kot pravimo, zato ima načeloma res vsak pravico povedati, kar si želi, vsak se lahko tudi svobodno odloči, če se bo cepil ali ne. Vseeno pa je vprašljivo, če si dvom v uradne institucije, ki omogočajo življenje v sodobnih družbah, lahko privoščijo tisti, ki so v njih celo zaposleni. Te institucije niso popolne, prihaja do napak, zmot, včasih celo manipulacij. Ampak to nikakor ne pomeni, da bi se jih bilo zaradi tega smiselno izogibati ali jih celo zapreti.

Neracionalne dvome, ki jih nekateri razširjajo javno, bi bilo včasih gotovo bolje pustiti za zaprtimi vrati lastnih domov. Še posebej v nevihtnem času…

Slika: Gani Llalloshi, iz cikla 'Nostalgie', 2012, akril na juti, 200 x 300 cm.

Gani Llalloshi je bil rojen leta 1965 v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo pri prof. Nysret Salihamenxhiqi diplomiral leta 1989, je na Ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri prof. Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri prof. Lojzetu Logarju. Kot štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1989 član SHAK(društvo Kosovskih Umetnikov), od leta 1990 pa je član ZDSLU. Živi in dela v Piranu, Slovenija. Svoje delo redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, doma in po svetu.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj