Potopis

Od nastopa nove službe sem deležna mnogo novih izkušenj.

Nikoli nisem vlagala v manikuro, zdaj pa sem deležna vsak dan nove, ki jih nato odstranjujem do nedelje, v ponedeljek pa začnem s ponovnimi nanosi. Doživela sem tudi brezimno čustvo, ko se ponoči voziš skozi gozd in ti z armature sije oranžna lučka, za katero nisi vedel, da obstaja, in moliš k vsem poznanim svetnikom in gozdnim božanstvom, da ne bi do doma posvetila še kakšna rdeča.

Novo je tudi, da vsak drugi teden vstajam pred vsemi na svetu. Budilka me zbudi, ko je hiša še tiha in je zunaj 80% mrak. Ker zvečer pred tem eno uro ležim v postelji in razmišljam, kje imam kaj in da zjutraj ne smem zaspati, sem zjutraj logistično zelo učinkovita. Nase in na kup poleg sebe navlečem vse, kar potrebujem, vključno z malico, ki jo pripravljam večer prej ob odločno prepozni uri.

Moja pot v službo se stalnim dnevnim migrantom, ki se mižé v službo na isti relaciji vozijo že sto let, najbrž ne zdi posebej zanimiva, a jaz sem na tem področju še zeleni mladič in se mi za zdaj cela reč še fina zdi.

Jutro na cesti si ponavadi delim s kakšno lisico ali kuno, včasih ob fantastičnem sončnem vzhodu, večkrat v dežju in občasno v megli ob spremljavi aviza Na svoji zemlji, ki smo ga deležni izbranci, ki ob petih zjutraj poslušamo novice. Tako nekje v Stranski vasi že vem, kaj uganjajo Izraelci (resno, kaj pa je s temi Izraelci, a ne) in Belorusi (tej Belorusi, svašta). Do Vrčic se mi ravno prav premeša in ohladi instant kava to-go, ki jo spijem na poti, kolikor je ne napljuskam po armaturi. Pri Kočevskih Poljanah dam lahko v šesto. V Podturnu moraš paziti, da nimaš pretežke noge in ne smeš se ustrašiti tistega otroka, ki je v bistvu leseni medved v oranžnem odsevnem brezrokavniku.

V Dolenjskih Toplicah obvezno naletiš na nekoga, ki ne ve, kdo ima prednost. Domov grede, ko sem utrujena in umazana, sanjam o tem, da bi šla v toplice en krog zaplavat, zjutraj pa me tisti zeleni tobogan še ne gane toliko. V Dolenjem Gradišču opazujem zidanice na pobočju pred sabo in si zagotavljam, da se bom enkrat odpeljala tja gledat razgled, ki mora biti kar lep.

Malo pred ciljem se začne Jutranja kronika in izvem več o Izraelcih in Belorusih, potem smo pa že tam, ko telefoniram rampi, da se mi odpre in se počutim pomembno. Odpeljem se po najbolj luknjasti cesti na svetu (za lažjo predstavo, mestoma gleda armatura iz nje) mimo propadajočih stavb nekdaj sijajnega industrijskega kompleksa, ki je baje obsegal tudi vrtec posebej za zaposlene, kot dandanes pri Googlu.

Potem se z malico pod roko in zasilno dozo kofeina v jetrih vzpnem po stopnicah, kjer zamenjam svojo čedno trenirko za delavske hlače na trogare in za osem ur dam svoje življenje v najem slovenskemu gospodarstvu.