Na vsebino

#ostanidoma - Ajde, še ti

Postala sem ena od žrtev protikoronskih ukrepov. Trenutno sem spet tista mama, ki ostaja doma z otroki.

Če povem tako, se morda zdi kot prostovoljna odločitev.

Če se ne oziramo na to, kaj izguba službe pomeni za človekov občutek dostojanstva, pozicijo v družbi, finančno situacijo, možnosti za nadaljnji razvoj in ostale postranske reči, je to pravzaprav kot naročeno. Otroku 2 so skenslali vrtec, Otrok 1 v šolo očitno tudi ne bo šel, Otrok 3 pa je itak še v domači oskrbi. Moji omladinci so torej že itak na #ostanidoma, zdaj bom pa še jaz z njimi.

Kakšen vpliv ima to dejstvo na moje počutje, nisem še povsem predelala. Zaenkrat sama sebi verjamem, da je tudi dan, ko sem doma, normalen dan, in je normalno, da grem zvečer spat v pižami in se zjutraj preoblečem v civil ter uporabim deodorant, čeprav sem v omejeni družbi šestih ljudi, ki ne morejo nikamor pobegniti pred menoj.

Vstajam nekje okoli šeste ure zjutraj, če se da, pa še malo prej. Premik ure na zimski čas mi gre tu na roko.

Občutek družbene koristnosti skušam doseči s tem, da čistim nenujne stvari in likam popolnoma brezvezne zadeve. Potreba po čistih oblačilih v našem gospodinjstvu se je drastično zmanjšala, saj v javnost ne hodimo, za na tobogan so pa tudi zaflekane hlače od včeraj dobre. Ampak jaz fanatično likam.

Govorim si, da je častno in pomembno delo tudi to, da ves dan prenašaš razne reči od tam, kjer so nekomu odapdle od riti, do tja, kjer se meni zdi, da jim je mesto. Če ne bi bilo mene, bi bili vsi moji fantje najverjetneje čez kak teden goli, bosi in pod kupom krame.

Otroke peljem na sprehod vsaj enkrat na dan. Dokler ne dežuje. Ne vem še, kaj bomo počeli, če se bo začelo deževje.

Miklavžu smo pisali ta teden že dvakrat. Ko bomo prihodnjič, mu bom še jaz napisala kako vrstico. »Dragi Miklavž, prosim prinesi mi vrvico za makrame , gajbo pive ali kakšno knjigo in vrečko čipsa. Čips je nujen, vse drugo je bonus. Če usput stigneš, naredi še, da se mi ne bo odpeljalo čisto do kraja. Bila sem delno do pretežno pridna, se mi zdi. Znam tudi zmolit Sveti angel. Lepe praznike.«

V planu je torej, da bom spet pošiljala okoli življenjepise. V opis svojih sposobnosti moram dodati nekaj stvari. Na primer, da znam (izjemno počasi, pa vendar) brati knjige v italijanščini, znam preživeti v turščini, izdelujem makrame sove (ne jih, ampak ni vrag, da se ne bom tudi tega naučila v dolgih zimskih večerih), znam biti učiteljica, vzgojiteljica in snažilka istočasno, bog mi pomagaj, oddelam srednje naporen trening skoraj brez kletvic, povem res masten vic takrat, ko to od mene najmanj pričakuješ in čeprav nisem baš lepa, sem pa smešna. Sigurno znam še kje kaj zraven, ampak kar je življenjskega pomena, je navedeno.

Toliko da veste, da so moje sposobnosti na razpolago. Zagotovo je nekje nekdo, ki je pripravljen plačati, da bi jih 8 ur uporabljala po njihovih ukazih.

Zaenkrat se zdi torej, da imam vse pod kontrolo. Samo to, kako ne pojesti vsega kar najdeš, mi lahko kdo pove, pa mi bo šlo odlično.

* Foto: Dreamstime.com

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj