Odrasljenje
Ura je sredi noči in jaz naj bi nekega vrabca napisala, ampak imam čisto polno glavo in prazno srce.
Čisto zares se je začelo študijsko leto in za mano je eden tistih dni, ki bi jih najraje ponastavila. Kot takrat nekje proti koncu prejšnjega tisočletja, ko smo bile s sestro in sestrično še mlade in smo skupinsko igrale igrice na računalniku, in ko je katera malo preveč zapravila življenja glavnega junaka, smo pač igrale dalje od tam, kjer smo prejšnjič shranile napredek. Saj razumete? Ne? Okej.
Pridem iz službe in se dvakrat obrnem, in že je po tleh novih pet kubikov stvari, za katere ves svet pričakuje, da jih bom pospravila prav jaz. Otrok 3 si je za življenjski cilj zadal, da bo postal šampion v hitrostnem polivanju in razmazovanju stvari po tleh (in po sebi). Otrok 1 doživlja hude stiske ob materinem vztrajanju, da mu ne bo kupila tehnično dovršene vrtavke, ki jo imajo očitno vsi otroci, ki kaj veljajo. Otrok 2 je užaljen, ker se noče nihče igrati z njim takšne enke, kjer vnaprej sam sebi razdeli vse tiste zlovešče karte +4. Seštej to vse in pa dejstvo, da ves popoldan v glavi slišim »ČOKOČOKO NJAMNJAM ČOKOČOKO HAMHAM, RADI IMAMO – ČOKOLAAAAADO«. To je trenutno moje življenje.
Zato hodim ta teden spat z maskaro. Najprej zaspim sede hkrati z Otrokom 3 in se zbudim čez kakšno uro, ko se mi začne lomiti vrat. Vstanem, ga zlomim nazaj v prvotno obliko, odtavam umit zobe in se upižamit in odtavam nazaj v posteljo, kjer a) zaspim v momentu, b) se spomnim, da imam v stroju perilo, ki se bo (spet) usmradilo do jutra in razmišljam, kakšen človek sem, c) se zbudi Otrok 3, ki bi se rad malo crkljal in jaz si spet nalomim vrat in čudoviti krog je sklenjen.
Nekaj očitno delam narobe. Pa menda ni vsaka mama, ki pride iz službe, tako nejevoljna, utrujena, pesimistična in, če se posebej strokovno izrazim, sitna in lajava kot sem jaz? Kakšen svet bi bil to. Sprejemam nasvete. Resno. Prehranska dopolnila, zeleni smutiji, energetski ionizirani čevlji, kaj me lahko reši? Sprejemam predloge v dobro svojih Otrok in g. Moža.
Dokler ne pogruntajo, če bi se dalo tudi v resnici zrihtati, da bi se lahko vrnil na točko, kjer si nazadnje shranil svoj napredek za primer, če bi preveč zapravljal življenja, pa to. S takimi rečmi bi se kdo od tistih pametnih res lahko malo pozabaval.
Nezaslišana
www.facebook.com/nezaslisana
Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.
Zadnji blogi
Poglejte tudi
