O tem in onem ... (7)

ULIČNO »POHIŠTVO«

Da je hoja zdrava vemo bolj ali manj vsi, vprašanje pa je ali se tega samo »zavedamo« in ali znamo tudi v praksi (sami sebi) dokazati, da je temu tako. Sodeč po tem, kar opažam na svojih sprehodih po Črnomlju je to zavedanje na bolj trhlih nogah. Ljudje gredo po nakupih praviloma z avtom, še celo klepet ob kakšni kavici v bližnjem lokalu (oddaljen le par minut hoje) ne gre brez jeklenega konjička. Da o kakšnih drugih opravkih sploh ne izgubljam besed. Uporabi avtomobila se ne znamo odreči navzlic dejstvu, da je treba pogosto nekaj minut krožiti in iskati parkirno mesto. Še posebej, če se odpravimo v kakšno mestno (ne nujno črnomaljsko) jedro, kjer je prosto parkirno mesto bolj naključna sreča kot pravilo. Nimamo časa, da bi se odpravili peš, je pogost izgovor, ki ga slišim. Imamo pa čas za iskanje parkirnega prostora. Ko bom velik bom to razumel, zaenkrat mi to ne gre (še) od rok. Vzrok za marsikdaj nepotrebno uporabo avtomobilov verjetno tiči drugje.

Nedavno tega je sosed na stopnišču bloka bentil nad cenami goriv, bil vidno razburjen glede tega in poln kritike na račun politikov. Po navalu jeze se je usedel v avto in se odpeljal v Lidl, ki je manj kot sto metrov stran. Ja, čez komoditeto ga ni. Pa ni nabavil »fasnge« za mesec in pol – le po kruh je šel, kot mi je spotoma zaupal.

Kakor koli že, …. kadarkoli se odpravim v Črnomelj je podoba mestnega utripa enaka. Pločniki so bolj ali manj prazni, ceste in parkirišča pa precej polni. Zdi se, da čedalje bolj, izjema na cestah znajo biti le vikendi ali praznični dnevi.

Zase lahko trdim, da hodim razmeroma veliko in to ne zgolj po opravkih, zelo pogosto je to običajni sprehod. Po Črnomlju in bližnji okolici. Če greš peš vidiš stvari, ki jih sicer ne bi in srečaš ljudi, ki jih sedeč za volanom pač ne bi. Pa poklepečeš o aktualnih zadevah, ko naključno srečaš znanca ali prijatelja. Ali pa samo preprosto hodiš in opazuješ okolico, česar si iz avta ne moreš ne vem kako temeljito privoščiti. Dejal bi , da je pešačenje v današnjih časih nekako podcenjeno, dopuščam celo možnost stigmatizacije s strani nekaterih pametnjakovičev, ki še vedno smatrajo avto za statusni simbol.

In o eni izmed stvari, ki jih na teh sprehodih opažam in hkrati pogrešam bo govora danes.

O klopcah. Takih za sedet.

O klopcah, ki sodijo v kategorijo uličnega »pohištva«, kamor spadajo še koši za odpadke, stojala za kolesa, oglasne deske in panoji, ulična razsvetljava in še kaj. O klopcah in klopeh, ki jih je v Črnomlju (žal) krepko manj, kot bi si jih marsikdo od nas pešcev mogoče želel.

Lahko se prepričate sami: za začetek se sprehodite (n.pr.) od Spara do znamenitega črnomaljskega tromostovja. Na tej relaciji mi je uspelo najti štiri klopce, ki si zaslužijo to ime, pa čeprav je bila moja pot enkrat direktno skozi mesto, nazaj grede pa po Zadružni cesti vse do Mercatorja. Če tej relaciji prištejem še javno cesto s pločnikom do pokopališča v Vojni vasi, potem je moj izplen v smislu zaznavanja števila uličnih klopi šibak, čeprav sem mogoče katero izmed njih nehote spregledal. Ravno ta pot do Vojne vasi mi je dala povod za tole današnje pisanje. Na tej relaciji pogosto srečujem starejše ljudi, ki se (tudi) s pomočjo palice v eni roki in šopka cvetja ali sveče v drugi, korakoma odpravljajo na obisk k preminulim svojcem. Težko se je znebiti vtisa, da bi bila kakšna klopca ravno njim zelo dobrodošla. Da si za trenutek, dva odpočijejo noge, za hip postanejo in se prepustijo sami sebi in svojim mislim.

Podoben vtis dobim, ko grem mimo Jurjevanjske drage, kjer se ob sončnih dnevih sprehaja kar veliko mamic z vozički. In očetov, da ne bo zamere. Ampak posesti se nimajo kam.

Predno nadaljujem bi zapisal takole: pogosto se v življenju prepričamo, da je za izboljšanje (česarkoli) potrebno storiti zelo malo, le ideja je nujna in pri tem vsaj še ščepec domišljije ter dobre volje. Prav tako ni nujno, da to pomeni velik finančni zalogaj, marsikdaj so rešitve za naš problem cenovno povsem dostopne.

In javne klopce zagotovo spadajo v to kategorijo. Niso ne vem kakšna investicija, čeprav so trajna naložba in njihov pomen ni le v tem, da nudijo počitek. So (lahko) tudi estetski dodatek k izboljšanju podobe okolja in tista pika na »i« , ki poskrbi za vizualno urejenost pešpoti, pločnikov ali mestnega jedra. Za primer naj navedem preurejeni novomeški Glavni trg, ki bi bil brez domiselno oblikovanih sedežnih kotičkov povsem nekaj drugega, predvsem pa bi bila njihova odsotnost krepko pogrešana. Vsaj videti je tako, ko me pot zanese tja.

Snovanje izvedbe uličnih klopi pa kljub vsemu niti ni tako zelo preprosta zadeva. Vsaj ne tako, kot se na prvi pogled zdi. Upoštevati je treba kar nekaj faktorjev, ki jih ne gre zanemariti. Žal se na tem seznamu znajde tudi »odpornost na vandalizem« (ravno mestne klopi so poleg košev za smeti pogosta tarča objestnežev). Pomembni so seveda še elementi kot so kompatibilnost z okoljem (klop iz umetnih mas nima v starem mestnem jedru kaj iskati, n.pr.), pa enostavnost vzdrževanja, nenazadnje ali predvsem tudi varnost, stabilnost klopi in podobno. Osebno bi seznamu dodal še funkcionalno modularnost, pri upoštevanju katere se lahko bistveno znižajo stroški investicije in zagotovi večnamenska uporabnost.

Klopi bi morale biti torej modularne v dimenzijskem in funkcionalnem vidiku. Najmanjše enote se uporabi tam, kjer smo prostorsko omejeni, tam pa , kjer je prostora dovolj, pa se s sestavo modulov lahko formira gručaste skupine (pristop je uporaben predvsem tam, kjer je frekvenca ljudi večja). Klopi z lahkoto povečajo vizualni učinek prostora in z malo truda pridemo do pravih mini parkov sredi urbanega okolja.

Večnamenska uporaba tudi ni nekaj hudo zapletenega, če se ji posveti dovolj pozornosti. Možnost modularne sestave že sama po sebi kliče k zasnovi večnamenske uporabe.

Takole na hitro: na prostostoječo fiksno klop postavimo še drugo, popolnoma enako klop in dobimo improvizirani prodajni pult s polico (za namene tržnice , n.pr.). Celo standardne dimenzije klopi nam to z lahkoto omogočajo, na zgornjo klop pa se brez težav lahko namesti strešno senčilo,…..Ko se tržnica zapre se klopi enostavno razstavi in jih postavi v izvorni razpored in namen.

Sama klop naj bi imela (pogojno, ne nujno vse) tudi možnost prislanjanja koles, skoraj nujno pa bi morala imeti odlagalne površine za osebno prtljago ali celo prostor namenjen odlaganju odpadkov. Modularna zasnova lahko nudi hitro preobrazbo in večnamensko funkcijo. Osnovna konstrukcija klopi je lahko brez težav tudi cvetlično korito, podstavek oglasnega panoja in še kaj se bi našlo.

Pri materialih je zgodba enako preprosta – na betonski sedežni površini ne bo rad sedel nihče, če pa se betonu doda les pa postane zadeva uporabno prijazna in razmeroma trajna. Odveč je zapisati, da se klopi lahko uporabljajo kot delilni element (beri: navidezno ograjo), kar je zelo uporabno za predelbo parkirišča ali za cone prepovedi uporabe motornih vozil.

Ko sem že omenil odpadke,…. v samem mestu me moti to, da je na vsakem tretjem drogu javne razsvetljave ali poleg njega drugačen koš za smeti, kar samo po sebi priča o ne-celovitem pristopu. Koši za odpadke, oglasne deske in panoji ter klopce morajo v mestu imeti enako podobo in izvedbo. V enakem smislu kot so table z napisi krajev,ulic, smerokazi, ….

Pika.

Morda se to sliši kot uniformiranost, a jaz to razumem drugače – kot celostno podobo nekega okolja, kot zaščitni znak istega.

Je prepoznavna značilnost vsakega kraja, tipične primere pa najlažje najdete že pri obisku naših gora.

Za zaključek še temeljno vprašanje – kje naj bi klopi/klopce bile in koliko jih naj bi bilo ?

Odgovor, kar se števila tiče je simpl: manj je več.

Lokacije, kjer bi jih v Črnomlju ljudje pričakovali pa so tudi bolj ali manj jasne: tam, kjer se ljudje gibljejo in zadržujejo pogosto.

Konkretno nekaj sugestij za Črnomelj:

• pred Upravno enoto (ob vodnjaku – njegova podoba je sila žalostna, mimogrede – predvsem manjka vsaj nekaj zelenja)
• pred sedeži javnih institucij (zdravstveni dom, pošta, kulturni dom,….)
• na območju Jurjevanjske drage (komu ali čemu je le-ta sploh namenjena?)
• nasproti gradu (izza trafike in ob njej)
• ob pitniku (poleg cerkve - tudi tu manjka zelenja)
• ob vseh urejenih drevoredih v primerni medsebojni razdalji
• ob pločniku v Vojno vas
• ob obvoznici (le-ta je postala zelo priljubljeno sprehajališče)

Za začetek pa bi bilo povsem dovolj, da so klopce vsaj tam, kjer so n.pr. avtobusna postajališča v mestu. Najmanj to. Sedaj nekje so, na večini postajališč pa jih ni.

Za konec še namig : kjerkoli v mestu posadimo drevo poleg njega »posadimo« vsaj še eno klopco.

Bo bolje zgledalo, verjemite mi – sicer pa presodite sami.