Na vsebino

O tem in onem (13)

AUTOBAHN

Bar Napoleon.

Čepim na terasi in srkam jutranjo kavo. Jutranje bujenje in meditiranje v prvi osebi ednine.

Tam nekje v zgodnji jeseni leta 2022, septembra mislim, da je bilo.

Sedim, lenarim in opazujem folk, ki drvi sem ter tja, v glavnem po cesti. Pločniki pa bolj kot ne prazni. Takole »od oka« bi rekel, da se na vsak 30. avtomobil primaje tudi kak pešec, da upraviči investicijo v ta namen zgrajene pločnike.

Jutranjo samoto prekine in prisede znanec, ki šteje najmanj 20 pomladi manj od mene. »Kako si, si bil na morju, boš še kaj spil?,«…in še nekaj podobnih zdolgočasenih obojestranskih nagovorov. Pol pa debate zmanjka, se ne da niti njemu, še manj meni.

Avti pa drvijo in drvijo mimo, čedalje več jih je, se zdi. Hote ali nehote oba strmiva vanje kot v deveto svetsko čudo, drugega dela itak nimava.

Pa kolega vendarle prekine tišino in me nepričakovano vpraša: »Kaj misliš ali bom jaz dočakal avtocesto v Belo Krajino? Me pogleda in v smehu doda: »Ti je najbrž ne boš.«

Bruhnem v smeh, čeprav bi ga moral »nahruliti«, ker me očitno uvršča med tiste, ki bodo kmalu odšli v rajske poljane. Ali pa res autobana še ne bo tako kmalu.

Debata o tej nadvse pomembni temi se zavleče v poldrugo uro, izmenjava si mnenja, stališča, dejstva…obdelava vse, kar se na temo belokranjske avtoceste obdelati da in so obdelali že vsi.

Le kdo bi si mislil, da nama bo debata o avtocesti ukradla toliko časa? Prišla je sama od sebe, najbrž kot posledica vizualnega vtisa precej gostega prometa tistega jutra.

Končno se posloviva in kolega reče: »Madonca, se mi zdi, da je tud' ja ne bom dočakal«. Debata torej ni bila brezplodna – je vsaj prišel do (krutega ali odrešilnega) spoznanja.

Glede na starost ideje o povezavi Bele Krajine z avtocesto bi se z njim kar strinjal. Tudi, če bo čil in zdrav se mu lahko zgodi isto, kar je bolj verjetno zame: avtocesto bom lahko gledal iz nebes (če tja pridem), v živo je pač ne bom – vse manj možnosti je za to.

Najbrž ne bi bilo napak, če bi to temo uvrstili kar na predmet zgodovine vrlih belokranjskih osnovnošolcev, da bi se seznanili s čim so se tako dolgo (neuspešno) ukvarjali njihovi dedki, pradedki, prababice, dedki in babice. Pa še kdo drug. Pa čeprav nobenemu niso postavili spomenika, kdo ve zakaj ne?

Svoje stališče okrog te nesrečne avtoceste v naključnih pogovorih običajno strnem v misel, da je izostanek cestne povezave v obliki avtoceste danes celo prednost in ne slabost. Drugače povedano: je tudi zamujena priložnost. Jasno, da pri moji misli naletim na glasna neodobravanja, ki pa jih zlahka in argumentirano ubranim s kar nekaj dejstvi. Pa ne bi ponavljal samega sebe in nadaljeval s prednostmi ali slabostmi avtocestne povezave – vprašajte ljudi, ki živijo tik ob njih. Oni vedo o čem govorim. Po podatkih EU partnerstva za okolje je kar 90% prebivalcev stare celine izpostavljeno presežnim vrednostim ogljikovega monoksida, ki ga ustvarja pretežno promet.

Če pa že koga zanima kako na 3.razvojno os gledajo razne civilne iniciative si lahko prebere kaj več o tem na spletni strani 3ros-jug.si (KS Ločna -Mačkovec). Oni delujejo lokalno in navajajo slabosti belokranjske avtocestne povezave za njihov kraj, torej je njihov pristop dokaj lokalno »egoističen«. Če bi živeli na drugi strani Gorjancev in se vsak dan fijakali 30 km daleč v službo in nazaj bi se njihova stališča hipoma spremenila. Sem trdno prepričan. Pa čeprav nihče ne more oporekati njihovih pravic. Nenazadnje je DARS ravno na podlagi njihove tožbe »izgubil« gradbeno dovoljenje oziroma se je pričetek del zavlekel za nedoločen čas.

Še najbolj je ta 3.razvojna os podobna stanju v zdravstvu, kjer nekaj zadnjih generacij politikov obljublja reforme, ki pa jih ni od nikoder. Menjajo se le ministri in ministrice, reforme pa so stalnica predvolilnih obljub in nič več kot samo to.

Glede na to, da je Bela Krajina podhranjena na številnih področjih (o tem podrobneje v naslednjih blogih), ne samo na področju cestne infrastrukture, bi ob zadnje čase vse bolj glasnih potrebah po gradnji dodatnih pasov na obstoječih glavnih žilah (primorska, štajerska avtocesta) celo pričakoval, da bodo oni uspeli hitreje iztržiti dodatne pasove kot pa mi že tisočkrat obljubljeno avtocesto. Zakaj je temu tako ni težko ugotoviti, vsaj meni ne.

Slovenci smo sicer znani po tem, da za svojo mobilnost namenjamo izdaten del lastnih proračunov, upal bi si celo zapisati, da postajamo pravi odvisneži od mobilnosti v smislu prevažanja z avtomobili. Pa četudi gremo samo par deset metrov stran. Več kot bo cest, več bo tudi pleha na cestah, pa manj kvalitetnega zraka. Več kot bo pleha manj bo parkirišč…in ja, bomo pač delali nova. Ko nam bo zmanjkalo zemljišč se bomo začeli praskati po glavah in študirati kaj nam je storiti. Sliši se preforsirano ampak, če pogledate na splet potem lahko hitro ugotovite, da je to v velemestih že skoraj neobvladljiv problem. Ugotavljajo, da jim zaradi parkirišč zmanjkuje prostora za primarne namene, saj so parkingi kradljivci prostora in so v bistvu sila potratna zadeva. Pravzaprav so parkirišča popolnoma neproduktiven objekt, pobrana parkirnina vrednosti prostora ne more nadomestiti.

Povprečno parkirno mesto je velikosti cca 12 m2, dva pa že dosežeta velikost garsonjere, kar pomeni, da Slovenci namenjamo več prostora avtomobilom kot sebi. Koliko parkirnih površin potrebuje Ljubljana (po podatkih za l.2021 tja migrira dnevno cca 100.000 vozil) si lahko izračunate sami.

Včasih smo rekli, da gredo ljudje s trebuhom za kruhom, danes bi bilo mogoče bolje zapisati, da gremo z avtomobilom za kruhom. Ne glede na davek, ki ga plačujemo (okoljske zadeve, onesnaženost zraka, zemljišč,…). Dejstvo pa je, da ljudje iz ruralnih okolij alternative v obliki spodobnega javnega prometa niti nimamo, zato je potreba po avtocestnih povezavah naš razumljiv apel. Pa še ne tako zelo dolgo nazaj ni bilo tako. Vsaka kolikor toliko velika firma je imela organiziran prevoz na delo, saj javnih prevozov enako kot danes ni bilo ravno v izobilju, pa tudi linije in vozni redi pogosto niso bili usklajeni s potrebami ljudi.

Novopečena državna sekretarka za promet A. Bratušek si je za nalogo dala posodobitev železnic kot eno prioritetnih nalog.

Lepo, ni kaj, a vseeno ne razumem. Železnice se posodabljajo že tri leta in to po vsej Sloveniji. Kakšno posodobitev ima Bratuškova v mislih pa mi ni jasno.

V kakšni prioriteti je pri tem Bela Krajina lahko ugibate sami. Proga Metlika-Ljubljana je skoraj posodobljena v celoti (jo obnavljajo non-stop), zamenjane so vlakovne garniture, komunikacijska infrastruktura, a čas potovanja (kot ciljna naloga) je ostal enak kot pred 50 leti. Če vlaki vozijo po trasi iz časov Marije Terezije logično ni pričakovati neke nadsvetlobne hitrosti in železnica zgolj iz razloga časovno predolgih voženj postaja nekonkurenčna. Čas je pač denar, vsaj tako ga dojemamo. Iz osebnih izkušenj pa vam lahko zatrdim, da vožnja z javnim prevozom ni nujno izguba časa. Če si jo organiziraš , seveda.

Danes politiki trobijo o zeleni energiji in trajnostni mobilnosti vsakih pet minut. In se veselo prevažajo z zasebnimi letali, helikopterji ali terenci na konference o nujnih ukrepih zoper klimatske spremembe. Pa trobijo o električnih avtomobilih kot o rešitvi za utrujen planet, čeprav proizvodnja in vzdrževanje istih pomeni najmanj dvakratno obremenitev okolja. Na to jih opozarja tudi stroka, člankov na to temo najdete povsod. In ti politiki v skrbi za okolje istočasno odpirajo delovanja že zaprtih termoelektrarn. Kdor to razume naj kar razume – meni to ne gre od rok. Ampak to je že druga zgodba, skupni imenovalec pa je enak – znašli smo se v lastni mišolovki. Imamo očiten problem, ki ga ne znamo (nočemo) niti poskušati zajeziti.

Torej avtocesta da ali ne?

Z vsem kar prinaša in odnaša?

Odgovor nam (še) ni kristalno jasen, še sploh če vzamemo v obzir vse ključne faktorje.

Ali Belokranjci rabimo avtocesto?

Zakaj je to nujnost?

Da pridemo do služb? Do celovite zdravstvene oskrbe? Do šole?

Ali bi mogoče bilo bolje, da službe, celovita zdravstvena oskrba, šole »pridejo« do nas?

Ali je naš belokranjski razvojni cilj resnično ta, da dnevno migriramo v regionalne centre ali pa mogoče to, da postanemo lokalno konkurenčni in preprečimo uhajanje možganov v druga okolja?

Da drugi najdejo razlog in oni pridejo do nas in ne mi do njih?

Ampak…ali si danes lahko konkurenčen brez avtoceste? Večina smatra, da ne, vsaj tako je videti.

Vsekakor tisoč vprašanj, malo odgovorov.

Tisto, kar je meni glede avtoceste jasno, je podobno receptu za kuhanje domače goveje juhe.

Juha se mora kuhati počasi, približno dve uri in pol do tri ure, nikakor pa ne dlje.

Naša goveja avtocesta se kuha predolgo in se ji obeta, da postane slabega okusa, če že ne neužitna. Zagotovo pa jo pogrevamo že predolgo.

Scorpius

Scorpius

Kritičen do dogajanj okrog sebe, a nikoli brez sugestije. Včasih zbodem, da predramim zaspane in pasivne. Sicer pa ljubitelj narave, glasbe, tudi naprednih tehnologij, a ne njihov suženj. Nekoč deloholik, danes zmerno umirjen.

Življenski moto: kar lahko storiš danes še enkrat premisli in naredi pojutrišnjem.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj