Na vsebino

Navaden potrošnik (1)

Naš vsakdanji kruh

Nikakor mi ne gre v račun ta zgodba o kruhu in še ne tako pozabljenem kopanju v razkužilih.

Korona ni več uradna bolezen, ker je imela točen datum svojega izteka, ampak od nje smo se naučili točno toliko kot se nam je dalo. Občutek dobre umeščenosti v svojem lastnem okolju je izpuhtel tako hitro kot je izpuhtelo razkužilo s katerim so nemudoma zdrgnili vsak predmet katerega si se kot »pozitiven« morebiti dotaknil. Že, če si samo pomislil, nanj je bil že okužen. Neviden virus je bil še kako otipljiv preko naših dejanj, smiselnih in bizarnih. Otipljiv je bil na vseh dopisih, letakih in novicah. Otipljiv je bil v strahu ljudi, v jezi ljudi, na obrazih brezbrižnih ljudi brez mask. Hitro se je zgodila diskriminacija vsakega, ki se ni držal napisanih pravil in kot največji bacil, je moral nemudoma zapustiti »prostor«. Živeli smo cilj države, globalni cilj, ki nas je varoval in skrbel za nas tako, da je pisal pravila in priporočila.

Kaj pa nenapisana pravila? Kaj pa kmečka pamet? Kaj pa zrelost človeka? To, da je vse zavito v celofan, nas je začelo malo motiti, še bolj, če je pod ali nad celofanom še dodaten karton. Ja no, zobna pasta bi lahko dobila plesen ali bi jo hitro kontaminirali, če ne bi imela vseh teh ovojev.

Kaj pa kruh? Z njim ves čas epidemije in v bolj zdravih cajtih ravnamo popolnoma isto. Valja se po policah, valja se po nakupovalnih košarah, valja se po vsakojakih rokah in po njem se valjajo marsikateri leteči nepridipravi. Nobenega pravila niso napisali za kruh! Vsaj priporočilo?! Mogoče vsaj to, da ga trgovka ne prime z golo roko? No, ta roka ni tako gola. Vidno je obdana z umazanijo drobiža, s katerim izmenično žonglira: kruh-denar-kruh-kartica-kruh-drobiž-kruh-čohanje po nosu-kruh… In po tem se eni še vedno zgroženo sprašujejo: pa kje bi lahko staknil (bilokaki) virus???

Ko se samo spomnem, kako so nas učili razkuževati roke. Nikoli niso bile dovolj čiste. Aha, glej tam pri zapestju si malo izpustil! Za pultom pa samo nemočno opazujemo in prosimo, da si vendar natakne to frdamano vrečko na roko. Pa saj ne more bit tako težko!? In ona suvereno naredi pač tako, kot ji je lažje in te nehote prepriča, da je vse OK. In na pamet ti v tolažbo pokuka Magnifiko, ki pravi: saj ne morva nič dobit, saj ne morva nič zgubit. Stranko, mogoče? In potem imamo na mizi ta sveži, dišeči, v najboljšem primeru še mlačen kruh, ki ti vzame apetit. Ko vsaj ne bi videli tega nemarnega dejanja, ampak, ker smo ga, je kruh vidno okužen, ne moremo ga ne olupit, ne odvit, ne oprat, ne prepečt, kamoli razkužit.

Kero smešno bitje je človek. Uokvirjen v pravila, norme in kazni, ki so izprale kmečko pamet, logiko in praktičnost. Zmanipuliran s strani države, ki zahteva sterilnost in s strani trgovke, ki nima higienskega minimuma. Večinoma zamahnemo z roko, kupimo kruh v celofanu ali ga spečemo doma. Tega doma smo pretipali do onemoglosti, zanalašč.

Pa naj vam to ne vzame apetita, tako in tako pravijo, da moramo pojesti določeno količino blata, da razvijemo vsa potrebne obrambne mehanizme imunosti. Pa če že, naj ima to blato vsaj globalni priokus.

Navaden potrošnik

Navaden potrošnik

Identificiram se kot OSEBA, KI ne HVALI povprečja, OBOŽUJE muziko, LJUBI naravo in OBSOJA ljudi, ki so neusmiljeni do nje, SOVRAŽI ljudi, ki so grobi do živali, PRIČAKUJE pravičnost, pri ljudeh POGREŠA višji nivo čustvene inteligence, je dovolj zrela, da CENI vsak dan posebej, dnevno BELEŽI vsaj 15000 korakov, KOPIČI jpg datoteke in HREPENI po sorodnih dušah.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj