Na vsebino

Motaj

Napovedala sem, da se bom v tokratnem blogu ukvarjala s tem, kaj sem v preteklem tednu storila glede svoje morebitne prihodnje zaposlitve.

Še prej pa DA, ŽE EN TEDEN SEM BREZ SLAKDARIJ, SUPER MI GRE POST, KAJ ME TO SPRAŠUJEŠ.

V obeh svojih dosedanjih službah mi je šlo na živce, da smo bile premnogokrat zaposlene ob povsem dosegljivem viličarju nemočne, dokler nismo nekje naprosile ali se načakale kakšnega Velikega belega samca, usposobljenega za upravljanje tovrstnega vozila, da nam je pomagal. Namesto, da bi bila za to usposobljena katera od nas, kar res ni neka opasna investicija, če si delodajalec, in ne nek pretežek napor, če si zaposleni. Že takrat sem si zamislila, da se bom tega nekoč lotila.

Nekega lepega ponedeljkovega jutra, ko sem spet na tešče zijala v zaposlitvene portale (zdaj samo še tu preverjam, kaj je novega, ne več na fejsbuku ali v novicah), sem se odločila poguglati, kje imajo dovolj jajc, da bi dali človeku v roke viličar in mu pokazali, kako se ga uporablja, in bi to potekalo po službeni dolžnosti brez živčnega vpitja, mahanja in ostalih stresnih reči, ki se zgodijo, ko moški opazujejo ženske pri upravljanju motoriziranih vozil. Naguglala sem si nekoga, ki se s tem bavi, preračunala težo investicije (denar+stroški+živci) in se prijavila. Ker je vse lažje v dobri družbi, sem zvlekla v to še brata. Na daljavo sva opravila teoretični del izpita (ne bom lagala, malo sem se orosila pod pajsko) in čakala, da je prišel dan D.

V torek zjutraj je moj brat in »partner in crime« pobral mene in Otroka 2, ki sva ga potem pustila v vrtcu, in s frišno vinjeto po ravno prav (ne)obljudeni in obavteni cesti odpeljala po gorjanških ovinkih proti prestolnici.

Ker sva računala na več kamionov na Gorjancih, sva imela dovolj časa, da si na bencinski privoščiva sendvič za dopoldansko malico. Sendvič na pumpi košta štiri evre. Če kupuješ malico na pumpi in nočeš jesti ne sendviča za štiri evre ne sladkarij, ti preostane bore malo užitnega. Jedla sem nek smoki iz graha. To vam pove vse.

Še vseeno sva v Ljubljano prispela pol ure prezgodaj.

Najin čas odhoda je bil načrtovan z vračunanim časom za to, da se bova vrtela po Ljubljani in spraševala domorodce, kam je treba. Kot s(m)o to počeli v starih dobrih časih pred Google Maps. Pojavil pa se je nekdaj nepoznan problem, v kateri kafič bi šla ženska lahko scat, če ravno nočeš sputiti hlač sredi obrtne cone. (Zakaj nisem šla na pumpi? Ne vem, okej?) Enačba se ne izide, ker so kafiči zaprti. Uporabite domišljijo.

Prešetala in prevozila sva tri kroge po Obrtni coni Vič, dokler ni končno prišla ura sestanka.

Najprej so naju posedli v pisarno, ker so nama zelo didaktično prikazali nekaj trikov, kako ostati živ in ohraniti pri življenju sodelavce med delom z viličarjem. Ko sva se nakimala in izkeširala, so naju poslali ven, kjer so stali oranžni stožci na odločno premajhnih razmakih.

Prišel je dečko, ki je zakurblal glasni viličar in nama razložil, kaj dela katera ročka in kaj bova morala storiti, da naju bodo potrdili za kompetentna upravljalca. Za najina ušesa je to zvenelo tako: »brmbrmTukajbrmrbbbmrbmbrmbbnrnmnazajbmbrnbmrnbmrnbbpaletobrmbnvbrmbnbubrmnbbnrmb«.

Z velikim entuziazmom sem hotela prednost prepustiti bratu, ki je po mojem mnenju sposobnejši voznik, a je kruti inštruktor vztrajal, da moram biti uradno prva na vrsti jaz. Soočila sem ga z dejstvom, da še v življenju nisem sedela na viličarju, a to ga ni ganilo. Zamižala sem (sej ne) in se obilno švicajoč podala na poligon. Kvaliteta moje vožnje me je presenetila, dokler mi ni okrutni inštruktor povedal, da moram isto prevoziti tudi nazaj. Prikimala sem, ni problema, saj sem zelo koordiniran človek, brez težav. Tega dela ne bom posebej opisovala, ker mi vzbuja negativne emocije, ampak naj omenim, da sem morala ta del preizkusa ponoviti. Problem je, če tvoji panični možgani v napačnem trenutku preklapljajo iz načina »viličar« v način »avto« in želiš ustaviti in stiskaš sklopko tam, kjer ni sklopke, ampak je gas. To je potencialna težava. Pač povem.

Po semi-decentni vožnji sem zapustila vozilo, se umaknila na varno razdaljo in opazovala, kako je z brezvezno lahkoto z nalogo opravil moj brat. Inštruktor nama je povedal, da kartici dobiva po pošti in »aja, oba sta naredila«.

Bila sva dobre volje in ni se nama dalo še domov, zato sva se ustavila v šopingu. Juhej, šoping po pol leta! Jeeee!

Izkazalo se je, da ne znam več šopinigirati. Kupila sem mega epsko pakiranje detergenta za perilo, zalogo znižane instant kave, gat in štumfov za Otroke in WD40 ker je bil v veliki pakungi.

Kot prava dama.

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj