Metlika je opij za ljudstvo (3)

Vojna relativizaciji, mir kampanji

Bojno polje, če uporabimo besedno igro na prvo žogo, je izredno plodovito za nastanek zgodovinskih mitov in nič drugače ne bo niti z vojno v ˝žitnici Evrope˝, Ukrajini. Tako okupatorska, Ruska, kot Ukrajinska stran sta v javnost že spravili paket teorij zarot, ki po večini odgovarjajo antisemitskim miselnim vzorcem, služijo pa praviloma zgrešeni relativizaciji trenutne vojne v Evropi. To ne pomeni, da je relativizacija vojne zgrešena sama po sebi, še več relativizacija, torej postavljanje trenutne vojne v odnos z drugimi vojnami in vojaškimi spopadi, je nujna, da bi lahko razumeli njene razsežnosti; vojaške, gospodarske, geopolitične in ideološke smotre na obeh straneh in nenazadnje lahko mislili konec vojne. Seveda pa kontekstualizacija ne zmanjša krivde in odgovornosti agresorja ali trpljenja žrtev.

Medtem oblast v Sloveniji, če spet uporabimo besedno igro na prvo žogo, z Janezom Janšo na čelu izkorišča vojno v Ukrajini za svojo predvolilno kampanjo. Na prvi ravni s premeščanjem pozornosti javnosti iz vse bolj napetega političnega ozračja v Sloveniji, ki ga bogatijo različne stavke v javnem sektorju, politični prevzem nekdaj javne, zdaj vse bolj vladne, radio-televizije Slovenija, ekonomski pritiski na protestirajočo civilno družbo, davčni odpustki za kapital in nenazadnje začetek uradne predvolilne kampanje, ki jo sicer prebivalci spremljamo že dve leti; na vojno v Ukrajini pod strogo določenimi cenzorskimi pogoji. A dnevne realpolitike ne bomo obdelovali, saj so z njo zasičeni preostali spletni portali in mediji.

Raje se osredotočimo na drugo, zgodovinsko-mitološko raven, ki se na primeru vojne v Ukrajini ne kaže le v pristnem rasizmu trenutne vlade Republike Slovenije v odnosu do beguncev, temveč predvsem v dodatni gradnji kulta osebnosti Janeza Janše, ki se najtesneje veže na mit o osamosvojitveni vojni. Seveda gre tudi v stalnem primerjanju slovenske osamosvojitve s trenutno vojno v Ukrajini za relativizacijo - ta bi se lahko zaključila s preprosto ugotovitvijo, da se rožljanje orožja ˝v tistih junijskih in julijskih dneh leta 1991˝, pač ne da primerjati z napadom Rusije na Ukrajino leta 2022, tako kot se da denimo iskati vzporednice z NATOvimi invazijami v jugozahodni Aziji ali izraelske okupacije Palestine. A mitologija je naredila svoje in medtem, ko predsednik vlade skače iz paštet - razen, ko se je treba soočiti s sebi nepodvrženimi novinarji - se kot pokvarjena youtube playlista ponavljajo ugotovitve, da se je Slovenija leta 1991 obranila pred četrto najmočnejšo vojsko na svetu, da so goloroki ukrajinski kmetje, ki plenijo rusko težko artilerijo, zelo podobni prebivalcem Vipavske doline, ki so leta 1991 ustavili tankovski konvoj Jugoslovanske ljudske armade; zato se moramo ponovno soočiti s časom, ko je ˝po tisočletnem senu˝ slovenski narod ˝pisal svojo sodbo˝.

Izmed vseh zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali odcepitev Republike Slovenije od Socialistične federativne republike Jugoslavije je najbolj fetišizirana tako imenovana desetdnevna ali osamosvojitvena vojna. Po tem, ko je vlada takrat več ne socialistične Republike Slovenije na 99. seji odgovorila na dopis zveznih organov, da bo vojaško posredovanje razumela kot napad in se bo kot samostojna država tudi branila, so prvi streli odjeknili 27. junija 1991 ob 4. uri zjutraj, ko je enota Jugoslovanske ljudske armade naletela na barikade pri zaselku Poganci na cesti Metlika – Novo mesto (Repe, Desetdnevna vojna, 2021).

Z vsem dolžnim spoštovanjem do žrtev, ki so svoja telesa in življenja žrtvovali za idejo samostojne in suverene Slovenije, nekaj oboroženih spopadov še ne naredi vojne, sploh če te oborožene spopade primerjamo z vojno, ki je v letih po odcepitvi Republike Slovenije vihrala na prostoru ostalih republik nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, ali še bližje, ki vihra zadnje štiri tedne v Ukrajini. O tem pričajo že statistični podatki o človeški in oborožitveni moči na obeh sprtih straneh. Medtem, ko je 5. vojaško območje Jugoslovanske ljudske armade, ki je bilo zadolženo za rešitev konflikta med Republiko Slovenijo in SFR Jugoslavijo, premoglo 45.000 vojakov in 4.000 oficirjev, je operacije izvajalo le okoli 2.000 vojakov. Na strani odcepitvene vojske je bilo na položajih okoli 15.000 pripadnikov Teritorialne obrambe, 20.000 rezervistov, 200 pripadnikov milice in 5.000 lovcev (Repe, Desetdnevna vojna, 2021). Poleg tega, da ta podatek zaradi neangažiranosti Jugoslovanske ljudske armade ruši mit o premaganju četrte najmočnejše vojaške sile v Evropi, sproža podatek o vključitvi lovcev v oboroženi odpor pomisleke o vojni na slovenskem.

Pa vendar vsaj v dveh trenutkih vojna ni bila tako daleč. Eden izmed teh dogodkov se je zgodil, ko je poveljnik štaba Teritorialne obrambe Janez Slapar 28. junija 1991 poveljniku pokrajinskega štaba ljubljanske pokrajine Mihi Butari ukazal napad na vojašnice v Ljubljani in Vrhniki, a je slednji ukaz zavrnil. Butaro so tako zamenjali z Janezom Lesjakom, ki je podoben ukaz prejel 2. julija, le da mu ga ni izdal poveljnik štaba Teritorialne obrambe temveč sam takratni minister za obrambo Republike Slovenije Janez Janša, izvajanje ukaza pa je preverjal tudi minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Ukaz so na stopnji nižje od poveljnika pokrajinskega štaba ljubljanske pokrajine Janeza Lesjaka zavrnila poveljnika Neven Borak in Avgust Cvetežar, kar pa ni privedlo do posledic, saj je le uro in pol kasneje minister za obrambo Janez Janša ukazal takojšnjo ustavitev priprav na napad (Repe, Desetdnevna vojna, 2021).

Na strani Jugoslovanske ljudske armade je vojno verjetno preprečil odpoklic vojaških letal 15 minut po tem, ko so 30. junija 1991 ob 10:00 zjutraj poletela proti Sloveniji po tem, ko so se kljub dogovoru o premirju v Zagrebu dan prej spopadi nadaljevali. Razlog za odpoklic je bilo nestrinjanje najvišjih vojaških oficirjev Jugoslovanske ljudske armade glede vojnega letalstva – naj jih uporabljajo le kot zastraševalno taktiko ali z njimi dosegajo operativne vojne cilje. Rezultat nestrinjanj je bil, da si nihče ni upal na svojo pest izdati pisnega ukaza o splošnem bombardiranju Slovenije, tako da je vojaško granatiranje utrpelo le nekaj telekomunikacijske infrastrukture (Repe, Desetdnevna vojna, 2021).

Razlogi za to, da med odcepitvijo Slovenije ni prišlo do vojaških spopadov večjih razsežnosti, seveda ne tičijo zgolj v pomanjkanju poguma in želje po prevzemu odgovornosti v vojaškem vrhu Jugoslovanske ljudske armade in vrhu odcepitvenih vojaških sil, temveč te sežejo globje. Zagotovo je na relativno miren izid konflikta vplivalo defenzivno ravnanje dela slovenskih, hrvaških in nekaterih drugih oficirjev, a še pomembnejši je bil vpliv političnih pritiskov nanje. Za mirno razrešitev si je prizadevala mednarodna skupnost, ki jo je zastopala evropska trojka – zunanji ministri pretekle, sedanje in prihodnje predsedujoče države Evropske gospodarske skupnosti, predhodnice Evropske unije – in je dokončno pomiritev dosegla 7. julija 1991 na Brionih. Poleg pritiskov od zgoraj so potekali tudi pritiski od spodaj, saj so se že pred začetkom spopadov, 16. maja 1991 starši vojakov v Ljubljani ustanovili odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov pod vodstvom Janeza Stergar, ki so se jim v času spopadov pridružile matere srbskih, makedonskih in bosanskih vojakov, z namenom pritiska na vodstvo Jugoslovanske ljudske armade k opustitvi vojnega delovanja v Sloveniji in vrnitvi vojakov v svoje matične republike (Repe, Desetdnevna vojna, 2021).

Politični pritiski pa se ne morejo udejaniti brez konkretnih potez na bojišču. Tako je relativno miren razplet konflikta pogojevala decentralizacija vojne, kar pomeni, da so vojna pogajanja v resnici izvajali nižji poveljniki obeh strani na terenu in lokalni politiki, omogočala pa jih je ustaljena infrastruktura pisne in še pomembneje telefonske komunikacije. Pomen odločanja na najnižjih ravneh lahko razberemo iz izjave enega od poveljnikov Teritorialne obrambe na Medvedjeku, ki je po ukazu republiške koordinacije, da morajo »v slučaju kontakta z JLA odpirati ogenj« (Repe, Desetdnevna vojna, 2021), zavrnil napad na kolono Jugoslovanske ljudske armade z besedami: »Jaz ne bom začel vojne« (Repe, Desetdnevna vojna, 2021).

Po podpisu Brionske deklaracije 7. julija 1991, ki je funkcionirala kot mirovna pogodba, je Jugoslovanska ljudska armada v dogovorjenih treh mesecih zapustila ozemlje samostojne Republike Slovenije, začela pa se je mitologizacija vojne. Ta se kaže že v odnosu do odplutja zadnjih vojakov Jugoslovanske ljudske armade iz Kopra 25. oktobra 1991. Datum je namreč leta 2015 postal državni praznik dan suverenosti, ki lomi kopja vsakoletnih razprav v parlamentu o smotrnosti uvajanja novih državnih praznikov, ki ne pomenijo prostega dneva in omogoča še eno priložnost za vsakoletno izpostavljanje politikov desnega dela parlamenta in nekaterih iz tako imenovane sredine, ob državni proslavi, ki obeležuje ta praznik.

A tretji državni praznik, ki obeležuje samostojnost Republike Slovenije še zdaleč nima takšne mitološke moči, kot jo ima manipulacija s številkami in žrtvami. Na to opozarja že dejstvo, da je različnih statistik žrtev prav toliko kolikor je namenov njihovega zbiranja. Po eni strani uradni podatki na Ministrstvu za obrambo ne obstajajo, tako da se lahko kvečjemu sklicujemo na neuradne podatke različnih organizacij. Prvi je podatke o ranjenih, mrtvih in zajetih v vojni za Slovenijo objavil Rdeči križ, že 10 dni po zaključku vojne a je število ranjenih previsoko, število mrtvih pa prenizko, svoj seznam ima Muzej novejše zgodovine (Repe, Desetdnevna vojna, 2021), za ideološke razloge pa jih uporabljajo številne veteranske in družbeno-politične organizacije, ki igrajo na čustva domoljubja in so nemalokrat v spregi s strankami, ki so tako ali drugače izšle iz prve Demosove vlade.

Poleg številk žrtev pa je neizčrpne manipulacije deležen Toni Mrlak, ki ga je 27. junija 1991 med služenjem vojaščine v Jugoslovanski ljudski armadi sestrelila raketa Teritorialne obrambe, medtem ko je prevažal kruh v vojašnico na Vrhniki. Kasneje se je izkazalo, da je bil Mrlak v navezi s Teritorialno obrambo, ki se ji je nameraval priključiti, s sabo pa pripreljati še tri helikopterje Jugoslovanske ljudske armade (Repe, Desetdnevna vojna, 2021). Mitologija je svoje opravila devet let kasneje, ko so mu leta 2000 v času vlade Andreja Bajuka, ki mu je vlado in vladanje omogočal Janez Janša (Repovž, 2021), priznali status padlega v vojni za Slovenijo in postavili spominsko obeležje na mestu sestrelitve, a njegova zgodba še naprej služi za ideološko manipulacijo. Anton Krković, takrat že general posebne enote vojske Moris, ki je na pobudo Janeza Janše ukaz o sestrelitvi izdal, saj naj bi tako pokazali, da je odcepitvena vojska zmožna sestreliti zračne cilje, namreč za dejanje ni nikoli odgovarjal kljub zasebni tožbi vdove pokojnega Mrlaka, Emilije, prav tako ne pobudnik Janša, čeprav je v oddaji Žarišče na prvem programu Radiotelevizije Slovenije 25. junija 1992 pojasnil: »To je bil psihološki preobrat, predvsem v smislu, da so moštva TO in policije spoznala, da sovražnik v zraku ni neranljiv. Mi nismo imeli helikopterjev, tankov, in topov večjih kalibrov, le nekaj raket ... Šele potem ko so bile uporabljene rakete in je eden padel dol - na žalost je bil v helikopterju Slovenec, s katerim smo imeli prej kontakte in je bilo dogovorjeno, da bo prestopil, pa se takrat očitno ni mogel odločiti« (Mrzlikar, 2016). Oba ukazujoča pri uboju Tonija Mrlaka seveda nobeno leto ne zamudita izraziti časti vsem žrtvam oboroženih spopadov in njihovim bližnjim.

Sklenemo lahko, da je vsako vojno nujno relativizirati - to ne pomeni izničiti njen pomen, temveč jo postaviti v kontekst z drugimi vojnami - četudi zato, da odvzamemo nekaj slavnega leska na ˝naši˝ zgodovini, kot vladajoči razred rad poimenuje mitologijo namenjeno kovanju svojih lastnih interesov med interese delovnega ljudstva. Njihove vojne, naši mrtvi.

Literatura:

Repe, B. (26. marec 2021). Desetdnevna vojna. (G. Repovž, Ured.) Mladina - rojstvo države 2. del, 24-35.

Repovž, G. (18. junij 2021). Janez Janša. (B. Repe, Ured.) Mladina - rojstvo države 3. del, 48-55.

Mrzlikar, N. (19. maj 2016). Janez Janša o prestopu slovenskega pilota iz JLA v TO leta 1992 in leta 2016. Ljubljana. Pridobljeno 29. november 2021 iz https://www.rtvslo.si/slovenija/janez-jansa-o-prestopu-slovenskega-pilota-iz-jla-v-to-leta-1992-in-leta-2016/393451