Na vsebino

Metlika je opij za ljudstvo (11)

Foto: Občina Metlika
Foto: Občina Metlika

Meja Koupa

Končno nam je uspelo! Sezimo si v roke, naj se sliši vzneseni glas ljudske sreče prek lepe njihove vse do najvišjih kotičkov dežele. Tridesetletni sen kranjskega, štajerskega, zagorskega, istrskega, hrvaškega in še katerega naroda ob meji hrvaške in slovenske nacionalne države se je uresničil.

Širom donedavne mejne krajine razne metliške županje in karlovške podžupanje soročno žagajo breze mednacionalne povezanosti, lokalni pevci in pesniki kujejo anarhistične slavospeve o arbitrarnosti in nepotrebnosti meja, kupice se trkajo ob spretnem nazdravljanju prek tehničnih ovir med ponovno brezmejnima narodoma. Čestitamo vsem dnevnim migrantom, turistom malo manj. Zaslužili ste si, vaša prizadevanja niso bila spregledana.

Zgodovina se ponavlja. Dolga doba trpečega čakanja na meji pred vstopom v malu zemlju velikog odmora ali pred vstopom v obljubljene dežele, kjer se cedita prekarno delo in mercedesi, je končana.

Razen, če so bila.

Seveda protestno okraševanje ograje na Kolpi ali novinarska razkritja zločinskih dejanj obmejne policije ali vsakoletna skupna praznovanja obmejnih ljudi na Sveti Geri, to je Trdinovem vrhu, niso prinesla rezultatov. Šengenska zunanja carina se je preselila na mejo med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino šele, ko so bili zadovoljni evrobirokrati. Policija Bosne in Hercegovine se je izkazala za dovolj dobro deklo evropske migrantske politike – z drugimi besedami: za dovolj kruto in neusmiljeno čuvajko krščanske Evrope – medtem ko se je hrvaška policija izkazala za dovolj dobro deklo evropske migrantske politike. Nemogoče, torej so bila uresničena prizadevanja evrobirokratov in ne obmejnih prebivalcev? Nadvse evropejsko.

A zgodovina se vendarle ponavlja. Prvič po dvanajstem stoletju je meja na Kolpi padla z vzpostavitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Na novo so jo vzpostavili fašisti, najprej so si obkolpje razdelili Italija po fašistično diktaturo in Neodvisna država Hrvaška, kasneje pa je Italijansko oblast zamenjal Tretji nemški rajh. Drugič je meja na Kolpi padla ob rojstvu delavske Jugoslavije. Po štirih desetletjih sožitja so novonastale elite etničnega podjetništva ponovno vzpostavili trdne meje. Tokrat se zgodovina ponovne združitve obkolpskih krajev ponovlja kot farsa.

Velike evropske in ljubljanske glave tako na dolgo in široko razpredajo o tem, ali je meja padla zaradi takšne oh in spoloh odprtosti Evrope, ali je imela večjo vlogo vladarska ubogljivost svojih podložnikov, ki si meje niso želeli. Ta del je farsa. Drugi del je bolj tragičen. Za večino tistih, ki so najmočnejše občutili mejo - seveda migranti - se premik Šengena na južne meje Hrvaške ne bo poznal. Nasilje, tako birokratsko kot fizično, in kršenje mednarodnega prava ostaja.

Zdi se, da je olajšanje življenja evropskih turistov in obmejnih prebivalcev zgolj stranski učinek širitve trdnjave Evrope. A s tega zornega kota hitro spregledamo ključno funkcijo ljudskega rajanja ob zrušitvi mej za evrobirokratsko kolonizacijo periferije evropskih gospodarskih in političnih zavezništev. Evropska unija je namreč milosten gospodar. Usliši vsako željo lokalnega prebivalstva takoj zatem, ko njihove nacionalne matične države zadostijo vsem gospodarjevim željam, to je našim ukazom. Gre torej za dvojno kolonialno podreditev – najprej se hlapčevska država odreče delu svoje suverenosti, nato pa se njeno prebivalstvo za izgubo suverenosti s solzami v očeh pokloni gospodarjevi dobrosrčnosti. Ob tem se niti ne spomni, da premik zunanje meje šengenskega območja s seboj ni odnesel panelnih ograj in bodeče žice, kaj šele množice policistov na državnem obrobju, ki smo jih morali tja postaviti ravno zaradi istega šengenskega carinskega sistema.

A razveseljenih domačinov ne gre grajati zaradi njihovega farsičnega veselja – njihovi materialni življenjski pogoji so se v resnici izboljšali. Tudi odprta meja za ljudi, ne le za kapital, ni nekaj slabega sama po sebi. Graja naj bo kot vselej usmerjena proti politikam in politikom evropskih zavezništev, ki tudi ko po nesreči ugodijo željam svojih podložnikov, to storijo v imenu rasističnega obmejnega režima.

Jaka Virant

Jaka Virant

Religija je opij za ljudstvo, zato se delomrznež, falirani študent, poklicni pravokator, skratka levičar po izobrazbi z diplomo iz sociologije in zgodovine na instituciji okuženi s kulturnim marksizmom, zadeva z Metliko. V prostem času se ukvarja z revizijo zgodovine, mitologijo sedanjosti in provokacijo na socialnih omrežjih.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj