KULTURNA (NE)UDELEŽBA

V mesecu februarju potekata dve večji osrednji proslavi v občini Črnomelj. Ena obeležuje slovenski kulturni praznik, druga pa občinski praznik.
Letos je pač naneslo tako, da sem nastopil na obeh proslavah. Na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku z gledališko skupino ter na proslavi ob občinskem prazniku s tamburaškim orkestrom.

Vedno kadar nastopam, pogledam po publiki. Pogledam obraze ljudi v publiki in iz njih razberem ali uživajo ali ne. Če na odru daješ publiki neko energijo in vidiš, da jih gane, da jo oni sprejmejo, v istem trenutku pošljejo tebi nazaj energijo. In tako to kroži. Ker nastopajoči ne obstaja brez publike. In obratno.
Razbrati je možno tudi kdo ima nastavljen nasmešek, kdo se dolgočasi, kdo je tukaj samo zato ker mora biti ... itd.

Torej ... vedno pogledam po publiki. Ko pogledam obraze, pogledam tudi kdo so ti ljudje, ki so prišli.
Med obema proslavama sem pogledal, koliko občinskih svetnikov je prišlo na proslavi, ki sta potekali pod pokroviteljstvom Občine Črnomelj. Na vsaki proslavi sem lahko preštel na prste ene roke vse občinske svetnike, ki so se jih udeležili. Pet od štiriindvajsetih.

Seveda ni nujno, da so tam. Saj na državne proslave tudi ne pride vseh 90 poslancev državnega zbora. Bi pa lahko s svojo udeležbo kazali lep zgled ostali državljanom in občanom.
Da v dvorani črnomaljskega kulturnega doma ne bi bilo zasedenih le dobra polovica sedežev. Ampak bi ob takšnih dogodkih, ki slehernemu občanu brezplačno nudijo najkvalitetnejši kulturni program ta trenutek v občini Črnomelj, bila dvorana zasedena do zadnjega kotička.