Na vsebino

Iz mojega mehurčka (7)

Osemsto kilometrov

Ko sem nedolgo tega tehtala pred odločitvijo, ali v življenju narediti nov korak v neznano ali ostati doma, me je doma najbolj zadrževala misel, kaj bo z bližnjimi. Kako se bomo starali vsak na svojem koncu sveta in kako bom to težko sprejela. Spominjam se tiste noči na morju, ko sem dokončno sprejela odločitev, spominjam se solz in strahu, ki me je dobesedno hromil. Zavedanja, da bom domov prihajala samo še za praznike, kot so božični, pa še to ne zagotovo. Tu in tam kakšen dopust, pa še ta najverjetneje preživet na morju, in poroke oziroma pogrebi. Najbolj pa me je bilo strah, kako se bo se vrniti v dom, ko bo kdo umrl.

Kajti, ko si osemsto kilometrov proč od doma, smrti bližnjega ne dojameš povsem. Nekako si prepričan, da bo ljuba oseba ob tvoji vrnitvi še vedno tam. A ko prečkaš kuhinjski prag, ti nekaj manjka. Manjka ti topel objem. Mogoče vprašanje, kaj bi danes jedli. Ali pa, kako si. Skupno ugibanje, katera beseda v igrici se da zložiti iz črk A D R O T S. Skupaj napisati velikonočno voščilnico in jo poslati. In kljub temu, da še tako razumeš cikel življenja, nisi nikoli dovolj pripravljen in te močno boli. Mogoče še bolj kot nekoga, ki je vsak dan doma. Ker si na tihem očitaš, zakaj si sploh odšel.

V mojem srcu nekaj ni tako, kot je bilo prej in še kar nekaj časa bom potrebovala, da bom ugotovila, kaj je narobe. Če bi vedela, da ji bom septembra zadnjič rekla na svidenje, bi jo objela močneje. A to je življenje. Nepredvidljivo. Včasih boleče. Mnogokrat polno ljubezni in sreče.

In tega me je bilo strah. To je bilo tisto, kar me je zaustavljalo pred največjim korakom doslej. Gledati mamo, kako se stara, babico, očima, taščo, prijatelje, osebe, ki so ti res pri srcu. In ko prideš domov, še bolj opaziš to spremembo, opaziš gube, še več sivih las, starostne pege, kakšno kilo več ali manj… kot da bi nekdo prevrtel film. Klici so sicer moderna rešitev, za katero sem zelo hvaležna, a nič na svetu ti ne more potešiti želje po objemu bližnjih.

Včasih, ko nisem dojemala pomena besed in dejanj, sem se razveselila materialnih stvari. Zdaj pa mi je najlepše, ko pridem domov, zavoham tisti vonj po domu, po toplini, ko preprosto veš, da si doma. Ko me pričaka tama z začudenjem, od kod pa jaz zdaj in sledi objem, majhen poljub na lice in mogoče kakšna solza sreče. Gre za čustva, ki jih težko razumeš, če si vsak dan z bližnjo osebo. In, ah, kako boli povratek, kljub temu, da veš, da se boš vrnil.

A tokrat sem prišla in odšla s cmokom v grlu. In tokrat so bili moji objemi močnejši in daljši in prepojeni s strahom, kdaj bo naslednje snidenje. Bo božič, bo rojstni dan, morda kakšna poroka? Ne vem. Nihče ne ve. Pravzaprav je ravno v tem čar. Da se naučimo sprejeti in plavati s tokom življenja.

Laura Butaja

Laura Butaja

Skoraj vedno z nasmehom na obrazu, a kadar ga ni, s krepko stisnjenimi obrvmi in ustnicami. Z iskrenimi in velikokrat preveč v celofan zavitimi besedami, ki pa na koncu vendarle tvorijo smiselno celoto. Z motom nasmejati bralce in željo premakniti kakšno dejansko ali pa zgolj oviro v glavah.

Dobrodošli na mojem popotovanju, kjer boste deležni prigod navihane enaindvajsetletnice, ki se spopada z življenjem in njegovimi izzivi.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.