Iz mojega mehurčka (6)

Praznik

Moja babica včasih reče, prinesite mi rože dokler sem živa, ko pa enkrat umrem, me pustite pri miru.

Dan spomina na mrtve, množično kupovanje cvetja in sveč, da bližnjemu okrasimo novi dom. Veliko denarja, ki kmalu po prazniku izpuhti v zrak. Pa vendarle gre za neko pozornost, ki nam pomeni veliko.

Zame je pokopališče kraj močnih čustev, na katerega – v nasprotju s svojo babico - zelo redko zahajam. Po dedkovi smrti je namreč obisk pokopališča postal del njene vsakdanje rutine. Od pomladi do jeseni na vrtu nabira najlepše cvetje in ga skrbno odnese na grob. A velika količina sveč, ki poleg tega, da niso poceni, predstavljajo tudi okoljski problem. Podjetje Status se je domislilo izvirne rešitve s svečo, ki gori vse leto. Torej okolju in denarnici prijazno.

A bolj kot denar je pomemben odnos, ki ga veliko ljudi vzpostavi šele, ko bližnje osebe ni več. Premalokrat si vzamemo čas za družino ali prijatelje v natrpanem urniku. Največkrat se verjetno tolažimo z dejstvom, da gre za družino, ki bo počakala. Medtem se sekunde prelivajo v minute, te v ure, dneve, tedne, mesece in celo leta. Naenkrat je minilo slabo leto, od kar si nazadnje v miru poklepetal s svojo mamo. In vsi se staramo. Nikoli več ne boš tako mlad, kot si bil pred sekundo. Z izgovorom, da nas bližnji čakajo, hitimo v nov dan in nekega dne nas strezni grozna novica, da je ljubljena oseba preminula. Ne gre ti v glavo, kdaj. In mogoče si začneš očitati, ker veš, da bi si lahko vzel teh nekaj minut za kratki klepet. In na tej točki začneš ceniti osebo, ker človek bi ne bil človek, če ne bi začel vrednotiti stvari ali osebe, šele, ko jih ni več.

Kako se odnosi doma magično spremenijo, ko odide študent v Ljubljano, se otrok postavi na lastne noge in odseli na svoje! Naenkrat postane mama zlata in je imela vedno prav. Ko človek umre, ti postane žal, da ga nisi večkrat obiskal ali pa vsaj poklical.

Mnogokrat je pogovor s pozabljivo babico ali mamo naporen, stavki, ki se ponavljajo in nimajo smisla. Bogvedi, kaj se takrat dogaja v njihovih glavah in kako doživljajo dejstvo, da smo v stiku z njimi, da nam morajo vse povedati. Včasih se vprašam, zakaj smo tako strpni do majhnih otrok, ko se njihovi stavki brez smisla ponavljajo, medtem ko pri starejših o potrpljenju ne duha ne sluha. Verjetno je povezano s tem, ker od njih pričakujemo, da vse vedo. A ne vedo in njihove kognitivne funkcije z leti samo še upadajo, to sem spoznala, ko sem opravljala prakso v domu starejših občanov in hkrati opazovala dedka in babico.

Torej, zakaj se le redki znajo vsesti s starši in poklepetati, pa če tudi samo za nekaj minut, ne vem. Vem pa, da stavek: “boš ti vidla, ko boš mela svojo dco, kak je to” zagotovo ima svoj smisel. Ko si sam potisnjen v situacijo, da se ti otrok le s težavo oglasi enkrat mesečno, potem ti postane slika vse bolj jasna. A kaj, ko je takrat mnogokrat že prepozno.

Letos se ob dnevu spomina na mrtve spomnimo na tiste, ki so še ob nas. Povabimo jih na kavo in jim namenimo nekaj toplih besed. Teta iz Amerike ali pa Škofje Loke bo presrečna. Pa če je nisi poklical res že dolgo, predlagam, da jo rajši pokličeš kar danes, saj ti bo mogoče nazaj zabila, da še ni mrtva.

Tistim, ki pa so le še v naših srcih, podarimo lepo misel.