Na vsebino

Iz mojega mehurčka (5)

Foto: Pixabay
Foto: Pixabay

Že nekaj časa se neizbežno umikam tako javnim straniščem in tako tej temi, vsekakor bom tokrat komentirala kako so najbolj nežna bitja, dame, na javnih straniščih, pravi prašiči v svinjaku. Tokrat bom govorila o čisto vsakdanji človeški potrebi, ki mi sploh ni sporna, mogoče ni ravno najbolj damsko govoriti na glas o lulanju in kakanju, ampak moram pojamrat. Ob tem mi niti ne pomaga tehnika, ki me jo je naučila mama, ko sm preštela svoja leta na prste ene roke. Torej obloži wc školjko s papirjem.

Fuj, fuj in še enkrat fujž! Pa je vseeno ali lulam v Italiji, Sloveniji, Nemčiji, Švici, Španiji, na Hrvaškem. Že v osnovi šoli se spomnim, ko sem šla na wc in naletela na klobase v školjki. V srednji podobna zgodba, samo da je bil še kdaj krvavi masaker. Vedno naletim na stranišče, ki je ali totalno polulano, ali pokakano ali pa so krvave kaplje vse okrog školjke. Po mojem sem magnet za umazana stranišča. Najljubša so mi tista, ko se školjka zavrti in “sama” obriše. Najbolj pa sovražim tiste, ki imajo senzor, da potegnejo vodo. Bolj kot krilim slabše je. Potem pa stojim na stranišču 2 minite, da ugotovim kje tiči zajec. Ampak vedno potegnem vodo in ne, negre mi v glavo kako je možno, da ženska oddide iz stranišča brez, da potegne vodo in počisti za seboj. In ugibam, da ta ista ženska prikoraka iz stranišča urejena v piko. Verjamem, da tudi mnogo otrok ne pusti za seboj školjke v najlepšem stanju ampak zato so pa starši tukaj, da zadevo uredijo. Wc krtačka verjetno povsod služi le pajkom za pletenje svoje mreže. Preprosto nerazumem kako lahko kdorkoli pusti za seboj umazano školjko, še bolj pa me zanima, če enako počne tudi doma. Pa požrem še nekako, da si na javnem stranišču lulala in nisi potegnila vode za seboj, a da je školjka polulana, da je blata po celi školjki, to pa ne razumem. In mi je ogabno. Rajši ne grem na stranišče kot pa, da počistim za nekom drugim. Aha, kaj še bolj ne prenesem. Grem vseeno in potegnem za sabo vodo, školjka pa ob tem ostana še od prejšnje dame umazana in pride za mano naslednje ženska, ki si misli zame, da sem jaz ta dama. Ampak okej, saj v bistvu ni pomembno mnenje drugih.

A da bi pa ženske hodile na dixije, to pa ne. Pa verjamem, da so dixiji včasih bolj čisti od katerega javnega stranišča. Pa da vpletem zdaj še to zgodbo. Pomagam na nekem dogodku na katerem so bili za goste namenjeni dixiji. Gospa, ki dela z otroki prijazno vpraša kje je žensko stranišče na kar odgovorim, da imamo dixije. Odgovor ji ni ustrezal in je čez čas prišla z gospodom, ki je imel neko funkcijo na dogodku. Skupaj sta se izza mojega hrbta pririnila v stranišče, ki ni bilo namenjeno gostom. Ob opozorilo na to sta se hinavsko nasmejala, češ da pa je. Pa si misliš, da bi ženska, ki dela z otroki imela spoštovanje do ostalih pa temu ni tako. Pa zgodbe ni konec. Vi, moški ste lahko zelo srečni za svoj peti ud, podaljšek telesa. Vam je vseeno kam lulate, nikjer se ne rabite naslanjati na školjko, če je hudo bi lahko tudi v flašo lulali. Saj nima veze, mislim, da je vam veliko lažje iti na dixi, kot pa nam ženskam. Pa da ne bo pomote, tudi meni je grozno iti na dixi, ampak spoštujem pravila. Nazaj k stvari. Na tem dogodku, kjer sem pomagala so gospodi urinirali 3 metra pred otroci. Pa je to človeška potreba pa razumem vse. Ampak ti si v tistem trenutku vzor otroku in ali bi bilo res tako težko se spustiti v dolino in se polulati v dixi? In vrag mi ni dal miru, ko je naslednji gospod opravil nujo sem pristopila do njega in ga vprašala. Citiram: mar vam ni vseeno kje urinirate, itak imate klobasico, spodaj so dixiji”. Na kar me je tista delavka z otroki tako grdo pogledala in rekla svoji prijateljici glej jo, glej jo. Še zdaj, ko to pišem čutim bes.

Vglavnem, ko stopiš iz javnega stranišča poglej v školjko, preveri, če si naredila celi masaker ali tvoj otrok. Ma saj v resnici vem, da je edina rešitev temu, da s seboj nosim kahlico in vanjo lulam, ker dame bodo vedno ostale “dame”.

Laura Butaja

Laura Butaja

Skoraj vedno z nasmehom na obrazu, a kadar ga ni, s krepko stisnjenimi obrvmi in ustnicami. Z iskrenimi in velikokrat preveč v celofan zavitimi besedami, ki pa na koncu vendarle tvorijo smiselno celoto. Z motom nasmejati bralce in željo premakniti kakšno dejansko ali pa zgolj oviro v glavah.

Dobrodošli na mojem popotovanju, kjer boste deležni prigod navihane enaindvajsetletnice, ki se spopada z življenjem in njegovimi izzivi.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj