Iz mojega mehurčka (24)

Novi list

Podobno kot prejšnje leto, se tudi letos sprašujem, kako je sploh mogoče, da smo že leta 2025. Spominjam se, ko sem v svoj prvi telefon zabeležila nekam davno v prihodnost v koledar neko misel. Prav zanima me, kako daleč od leta 2025 je ta misel danes. A nekako se mi zdi, da sem ostala z dušo nekje v letu 2020.

Lansko leto je bilo leto preizkušenj, odpuščanja in spoznanj. No, pa saj je vsako. Mnogo zamer, ki sem jih zgradila si želim letos izpustiti za vselej iz moje duše. Res je kot pravijo, da je duša potem lažja. Do takšnih zaključkov sem že nekajkrat sama prišla, a v preteklih mesecih sem prisluhnila podcastom in vsi so me ponovno postavili na to pot.

A največje spoznanje je bilo, da te bloge moram v prvi vrsti pisati zase, ne v interesu kaj bo komu všeč. Ne ciljno iskati bralce, temveč slediti srcu. Se mi zdi, da sem velikokrat preveč razmišljala kaj bi lahko dvignilo malo prahu in pritegnilo več bralcev. To je podobno kot tisti glasbeniki, ki so samo en hit na sceno postavili in s tem živeli do konca. Tudi jaz bi lahko napisala najbolj sočen članek, ampak z njem bi verjetno izgubila svoje najbolj zveste bralce, za katere sploh ne vem.

Ta blog je v resnici moja terapija, tukaj lahko napišem karkoli. Včasih bi si želela več feedbacka od bralcev, ampak je tudi tema večinoma taka, da kaj veliko ni za dodati.

Nazaj k letu 2024, na nebu so 3 nove zvezde od katerih se nisem uspela posloviti. Tako zelo sovražim odhode nazaj v tujino, ker vem, da nič ni ne bo enako, ko se spet vrnem.

Na radiu sem eno jutro poslušala anketo, ali smo opravili kakšno dobro delo ali pa če je nam kdo pomagal, presenečeno se ne spomnim na niti en dogodek iz moje strani. Šteje donacija denarja? Ali mi res v 366 dnevih niti enkrat ni uspelo opraviti dobre geste? Tudi prijateljski krog sem zreducirala na minimalno in zdi se mi, da imam trenutno samo moje “človeke” ob sebi. Ko prelistam lansko knjigo sploh ne vem kaj bi izpostavila, tako hitro minevajo tedni, da nimam občutka kateri dan ali mesec je. Ob gledanju slik se zavedam, da je samo 12 slik in vsaka predstavlja en mesec. Sushi, retinol, velika noč, poroka (ne moja, smeh), iskanje nove zaposlitve, Teodorov prvi rojstni dan, nova služba, morje, varuške za Teodora, začetek vrtca, prehladi in božič. Ves čas sem mislila kako dolgo je eno leto, a počasi vidim, da je eno leto krajše kot se zdi. Verjetno, ko govorim tako o času, bi si človek mislil, da jih štejem najmanj štirideset. Drug teden praznujem štiriindvajseti rojstni dan. Smešno je kako si kot otrok predstavljaš ta leta ter kako je potem zares. Nasploh predstava o življenju iz otroške perspektive, ta svoboda, po kateri še tako hrepenimo, na koncu pljuča zaliva. Računi, obveznosti, služba … na koncu ne ostane veliko od dneva. Kar še najbolj boli na področju družine. In tudi tukaj se je uresničil moj največji strah. Moj otrok prve besede govori v švicarskem dialektu! Vedno se mi je zdelo, da dobro dešfriram še vsako govorico, a tokrat nisem imela pojma. Šele ko je prišla Teodorova teta in razvozlala te besede, mi je postalo jasno. Ampak roko na srce, bi vi pričakovali, da bo otrok merci govoril? Kaj ti ja znam, kaj on govori esi, mogoče Messi, mogoče reci. Ne, Laura, ne, hvala po francosko ti govori dete.

Torej mešano na žaru iz preteklega leta sem uspešno prelila na list in s tem zaključujem ta blog, katerega skriti sporočilo je, da je potrebno prisluhniti po čem srce hrepeni.

Želim vam čim več pozitivnih izzivov!