Na vsebino

Iz mojega mehurčka (11)

S trebuhom za kruhom ali s kruhom za trebuhom?

Že nekaj časa je minilo, odkar sem Slovenijo zamenjala s tujino. Aklimatizacija še vedno poteka in verjetno bo ta proces pri meni trajal do dneva, ko se bom znova vrnila v svoj ljubi slovenski dom. Sprva mi je Slovenija delovala bolj kot Zlovenija, sploh če pogledam pod drobnogled cene živil, a je to še vedno dežela, v kateri sem odraščala in je dežela, v kateri bi se želela tudi postarati. V mojem novem domu trenutno sicer biva več Belokranjcev kot jih je najbrž v Beli krajini sami, a se kljub temu tukaj ne počutim kot doma. Ob tem sem se vprašala, ali bodo vsa samska dekleta iskala srečo na Hrvaškem ali na Dolenjskem? No, saj me v resnici ne zanima.

Torej, kako je sploh živeti v tujini in ves čas govoriti jezik, katerega še tamkajšnji prebivalci ne razumejo? Nesproščeno. Naporno je ves čas razmišljati, katera bo naslednja beseda in kako jo izgovoriti. Najbolj pogrešam svoje spontano blebetanje v nedogled. So pa tudi dobre plati; v skoraj enem letu sem namreč izpopolnila znanje hrvaščine – če preslišimo vztrajno napačno naglaševanje, tudi angleščina mi gre bolje, počasi pa se bom naučila še nekaj slovaških in pa francoskih besed. Postajam pravi poliglot, ampak še vedno ne poznam več kot pet besed jezika svojega novega kantona. Počasi dobivam občutek, da se ga ne bom nikoli uspela naučiti, saj sem obkrožena izključno z zgoraj naštetimi jeziki. Poleg tega pa opažam, da kar malce pozabljam pravila slovnične slovenščine in se ob pisanju čudim, kako je lahko prišlo do tega. Je res možno v dveh letih pozabiti pravila, ki sem se jih učila vso srednjo in osnovno šolo? In tega ne povem z veseljem, temveč s sramom in cmokom v grlu.

Najbolj zanimivo pa je, da ob obiskih v Sloveniji ne obvestim več nikogar. Ko pridem, mi pašeta mir in intimnost. Najlepše je, ko presenetim bližnje in se samo pričaram pred njihovimi vhodnimi vrati. Po vsej verjetnosti se s tem ne bi strinjala moja mama, saj ji doslej trkanje in odpiranje zaklenjenih vrat ob peti uri zjutraj ni bilo niti malo všeč, vsakič je to - meni sicer sila smešno - sceno zaključila z vzklikom, da bo poklicala policijo. Jaz sem planila v smeh in kmalu po osemurni vožnji zaspala kot dojenček, medtem ko je ona do jutra prebedela. Če pomislim, da živi sredi gozda, njeno reakcijo razumem, saj bi sama ob neznanem trkanju sredi noči to preživela v omari z mačkoma ter nožem v eni in telefonom v drugi roki. No, kakorkoli, brez dvoma je bila mama vsakič neizmerno vesela tudi nenapovedanih obiskov. Ti pa so vedno prekratki in so vse prej kot oddih. In slovesi? Po tolikih prihodih in odhodih je slovo postala navada, pri kateri za solze enostavno ni več časa.

Kako pa se znajde v tako dragi državi nekdo, ki nikoli prej ni zares služil svojega kruha? Moja priložnostna študentska dela namreč niso omembe vredna. Tukaj plačam za mesečno zdravstveno zavarovanje toliko, kot sem zaslužila doma v celem mesecu. In roko na srce, plače so tukaj neprimerno boljše. Pred dvema letoma na morju me je dodobra vrglo iz tira; najprej vse tisto preračunavanje v kune, nato ob prihodu sem v franke. Ker je vse tako drago, se prvih nekaj dni nisem mogla znebiti občutka, da sem še vedno pri naših južnih sosedih. Ampak sčasoma se navadiš tudi na višje stroške in posledično na višje plače. In mislim, da se zares najprej navadiš na stroške, šele potem pa na visoke plače. Ampak to še vedno ni tisto, kar terja največ časa za prilagoditev. Kar je zares težko, je to, da si v tuji državi proč od ljudi, katerim lahko zaupaš. Da si potisnjen v krog ljudi, z izjemo majhne peščice, za katere nisi nikoli popolnoma prepričan, ali je zanje vredno dati roko v ogenj. Tukaj imam občutek, kot da vsi med seboj tekmujemo. In srčno upam, da me ta občutek vara.

.

Laura Butaja

Laura Butaja

Skoraj vedno z nasmehom na obrazu, a kadar ga ni, s krepko stisnjenimi obrvmi in ustnicami. Z iskrenimi in velikokrat preveč v celofan zavitimi besedami, ki pa na koncu vendarle tvorijo smiselno celoto. Z motom nasmejati bralce in željo premakniti kakšno dejansko ali pa zgolj oviro v glavah.

Dobrodošli na mojem popotovanju, kjer boste deležni prigod navihane enaindvajsetletnice, ki se spopada z življenjem in njegovimi izzivi.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj