Iz gnezda mojih spominov (1)

Prvi šolski dan

Svojega se skoraj ne spominjam, tudi pri kom sem takrat bila, da me je peljal v šolo, ne. Ali je bila to Roza sestra moje mame, mama ne, ker je več ni bilo, ali Karlo, ki je bil prav tako iz gnezda Teranov, tako se je namreč pisala moja mama. Spominjam, pa se velikega razreda otrok, ki jih nisem poznala, saj so nas iz Erjavčeve preselili na Križevniško. Na dvorišču Erjavčevega kotnega bloka je bilo veliko otrok, pa tudi kure so ljudje imeli spuščene po njem, te sem poznala. Spominjam se, da sem imela na glavi veliko rdečo mašno in napadel me je petelin. Jok!

Za nekaj časa me je vzela k sebi svakinja, žena brata mojega očeta, tam so bile tudi moje tri sestrične, vse so bile starejše in pametnejše. Torej so me preselili na Igriško, kjer so stanovali. Z Mileno sva delili kavč. Zvečer nisem smela prej v posteljo dokler si nisem umila nog. Mala zgleda, da sem bila, takrat trmasta, ali pa je vplivalo na otroka vse, kar se je dogajalo z njim in okoli njega.

Toda preseljevanja še ni bilo konec, ker so njih preselili na Belokranjsko ulico, tam pa je bila le soba in kuhinja brez kopalnice le stranišče, za 5 ljudi vsekakor premalo.

Kam z malo je bilo vprašanje in rešitev je bila v Metliko od koder je bila naša skupna stara mama. Tam imajo prostora dovolj, imajo kmetijo, krave, teličke, konje, njive, vinograd. Tam ne bo treba narezati kruh in ga točno podeliti, kakor vso hrano, ki se je znašla na krožniku.

Vedno sem bila hitra, tudi danes, ko sem že v letih hočem sama sebe, kljub temu, da ne gre, preskočiti. V zvezi s tem se spominjam dogodka, teta Anica je pripravljala kosilo in kdo drugi bo dal krožnike na mizo kakor jaz. Krožniki so bili na zgornji polici kredence, skočila sem na spodnji del, se prijela za obe vratci na njej se potegnila gor, da vzamem krožnike. Večkrat mi je to uspelo, tisti dan pa je vse skupaj z menoj, krožniki in vsem kar je bilo v zgornjem predelu padlo na mene. Na tleh sem ležala jaz, na meni pa kredenca, in kup razbitih krožnikov skodelic...

Ostala sem živa, saj sem sedaj še tukaj. Verjetno mi je tako sojeno že ob rojstvu.

No in tako sem prišla v Metliko, tam je bila na drugem Placu velika šola v katero so me potem, tudi tega se ne spominjam, ali peljali ali so mi samo povedali kam naj grem. Novi otroci, ki so kakor placki gledali kaj je to za ena deklica, ki ne govori po metliško. To se je z leti hitro uredilo in hvala bogu dobro obvladam metliški dialekt.

Torbic nismo imeli, teta mi je sešila iz platna, da je šlo berilo in zvezek vanjo. Kasneje so mi dali očetovo aktovko, ki jo je imel za službo, od vsega mi je ostalo šivalni stroj, slika Metlike in citre. Tudi za na pašo, sem imela ta sešiti cekarček v njem knjigo in kos kruha ali pa jabolko. Tam se lahko učiš poleg treh ali štirih krav in teličkov, kakor je bilo.

Sicer pa pri nobeni hiši ni bilo bolje in vsega na pretek, navadiš se na ljudi, otroke in delo s katerim te obremenijo vsak dan. Zame so bili vsi tujci in zapreš se v svoj polžji domek in se zaližeš, pa gre voz naprej.

V tistem času je bil pouk v šoli na Placu in v grajskih prostorih nižja gimnazija. Nimam lepih spominov na šolo, nekateri so zelo boleči pa ne zaradi uspehov , in teh grenkih ne pozabiš nikoli in so globoko v tebi.

Teh problemov nisem imela in nimam kasneje v trgovski šoli, tam sem bila samo Alenka Bano in moji uspehi. Metlika, kakor vsi majhni kraji, tu je tako, da več vedo o tebi kakor sam veš osebi.

Danes se otroci veselijo prvega šolskega dne, imajo vsako leto nove lične, vsekakor prenapolnjene torbice, nove čevlje, obleke po modi in še kaj bi lahko naštela. Peljejo jih in v razredu jih pričakajo otroci s katerimi so bili že v vrtcu. Torej znanci, prijatelji.

Lepo je, pripeljejo jih starši, stari starši in to je verjetno dogodek, ki ti ostane za vedno.

Ne vem, za hčerko Mojco vem, da je Miran poslikal, ko sta šli s prijateljico po domačih stopnicah z risalnimi bloki in torbico v šolo. Bila je kar preveč, kakor tudi kasneje v življenju samostojna. Saj je bila šola blizu in ve kje se gre, tudi ne bi hotela, da smo jo peljali.

Moji vnuki so svoje šole že naredili le Bor končuje, pravnuka sta že kar lepo v devetletki, pravnukinja, pa je še v vrtcu. Vsi imajo svoje prijatelje, kar me veseli in naj bo tako tudi naprej.

Le prijateljstvo veliko pomeni v življenju in ko ti je najtežje ugotoviš, kdo te ceni in spoštuje. Otroci naj bo prvi šolski dan, dan, ki vam bo ostal v lepšem spominu kakor meni.