Direkt v čelo (29)

Odeon Caffe

Ja, kar nekaj vprašanj sem dobil glede Odeon Caffeja, pa ne samo v zadnjem tednu, v zadnjem letu, kolikor je trajala zgodba o prodaji.

Odeon Caffe je prodan. Takole, črno na belem, da ne bo ugibanj.

Zakaj?

Predvsem zato, ker se črnomaljsko mestno jedro, po mojem mnenju, razvija prepočasi. To je seveda samo eden od vzrokov, prvi je ta, da je prišla poštena ponudba s strani kupca in po tehtnem razmisleku je padla odločitev, da sem za stvar.

Nekdanja »Žuničeva hiša«, kot jo poznajo starejši občani Črnomlja, je bila zgrajena leta 1954. V njej je prebival takratni župan Žunič s svojo družino in zato je tudi ostalo takšno ime. Sam se spomnim tudi turističnega urada, ki je obratoval v pritličju, potem pa je hiša lep časa samevala in počasi izgubljala svoj sijaj.

Večkrat sem pogledal proti njej, si predstavljal kako bi lahko izgledala. Prava lepotica bi lahko bila, tukaj, sredi črnomaljskega trga.

Zadnji lastnik te hiše je bila Zavarovalnica Sava. Stopil sem v stik z njimi in povprašal po ceni nepremičnine in če je sploh naprodaj. »Lahko bi se dogovorili«, je bil odgovor s strani lastnika in ni trajalo prav veliko časa, da smo dogovor tudi uradno sklenili in plačali kupnino. Takrat sva bila kupca dva, poslovna partnerja.

Neuradne načrte pritličja sem si najprej risal sam. Iz papirja izrezoval stole, mize, šank, vse to premikal in prerazporejal po prostoru, da bi bil le-ta kar se da uporaben za goste in praktičen za dostavo. Ob risanju uradnih načrtov smo že naleteli na prve ovire; ne smete imeti frčad, niti strešnih oken (preštejte jih na bančni stavbi ali na glasbeni šoli – obe stavbi sta bili urejeni pred našo), samo lina je dovoljena na strehi, terasa ne sme biti pokrita, okno, ki gleda proti glavni cesti je preveliko, odprtina proti terasi pa je bila narejena brez dovoljenja, zato smo plačali več kot 6.000€ kazni. Prav. Pošteno. Če nekaj narediš brez papirjev, sledi kazen, kar je seveda prav. Mi pa smo imeli veliko, širok in odprt pogled na teraso, v nasprotnem primeru bi imeli samo ena vrata v širini največ ene četrtine današnjega stanja. Zaradi okna, ki gleda proti glavni cesti, pa smo na uporabno dovoljenje čakali eno leto. Eno leto.

S kakšno poceni finto smo potem dovoljenje pridobili, pa ne bom niti povedal!

Nimam znanja oblikovalcev ali arhitektov, ki postavljajo takšne in drugačne pogoje, premorem pa (takšno je vsaj moje mnenje in verjetno ima vsak zase podobnega) kanček dobrega okusa. Toliko okusa, da znam oceniti in ločiti zrno od plevela.

Že od majhnih nog sem »obkrožen« z umetnostjo, predvsem glasbo, s katero se pa nekako vzporedno sprehaja tudi likovna umetnost, oblikovanje in seveda vse, kar je prijazno očem, prijazno na pogled, pa naj gre za oblačila, ureditev vrtov, hiš ali mestnih jeder. Redno sem kupoval tuje (italijanske) revije s fotografijami notranjih in zunanjih ureditev hiš, ki se jih je dalo kupiti tudi v naših kioskih. Prav zato sem tudi veliko v Italiji, ker me ta nevidna sila (v tem primeru je sicer vidna) vleče prav zaradi estetskih presežkov te dežele v primerjavi z vsemi ostalimi, ki ji niso dorasli.

Želel sem povedati, da smo hoteli z Odeon Caffejem v mestno jedro prinesti nekaj drugačnosti, svežine, možnosti drugačnih pogledov na svet. Ja, na svet. V lokalu smo imeli na prodajnih policah svetovne popotniške vodiče Lonely Planet in glasbo s celega sveta v obliki CD-jev založbe Putumayo. Očitno smo bili pred 16-imi leti s svojimi pogledi za to okolje prezgodnji. Tudi več jazz – kletzmer – etno glasbenih nastopov smo organizirali v tem času, ponudili smo izvajanje žive glasbe s celega sveta. Zgodilo se je podobno, kot s knjigami in CD-ji.

Časi gostinskih obratov so se krepko spremenili. Vsi, ki se s tem ukvarjajo, se trudijo in borijo predvsem za golo preživetje. Zakoni in odnos države do podjetnikov v tej branži (ne bom se zdaj dotikal drugih) so neusmiljeni. Od vsakega čimveč pobrati, pravila igre zaostriti do maksimuma, zahtevati takšne in drugačne papirje, dovoljenja, soglasja, varovanja … in počasi a vztrajno dejavnost ubijati.

Nič od zgoraj naštetega me ni pripravilo do tega, da bi razmišljal o prodaji nepremičnine. Verjetno je k odločitvi botrovala predvsem ponudba, ki je prišla v pravem času. Sam pa imam »na zalogi« vedno več projektov in vsaj trije se v ozadju že udejanjajo.