Direkt v čelo (15)

Kratek obisk delčka Lombardije

Prvomajske praznike se Belokranjci razpršimo po bližnji in malce manj bližnji okolici. Doma ali le lučaj od doma največkrat poskrbimo za gurmanske užitke ob mesnih dobrotah na žaru, če se odpravimo proti morju je to ponavadi obisk hrvaške obale, potovalne agencije nam vse od novega leta ponujajo ugodne aranžmaje v prestolnice nekdanje skupne države, pa tudi v Turčijo, Maroko, Egipt in seveda destinacije kot so Maldivi in Bali.

Sami se v tem času največkrat odpravimo na izlet z avtomobilom. Tridnevno »pustolovščino« bom tokrat opisal v blogu, v prihodnje pa obljubljam večdelne potopise ob nedeljah v rubriki »Ki gre počasi, daleko dojde« (z ostalih potovanj).

Ko doma načrtujemo obisk nove ali naslednje destinacije večinoma ni večjih težav. Obiskati neznane kraje, videti in spoznati nove ljudi, običaje, zgodovino in arhitekturo je vsem družinskim članom neke vrste potreba. Doma pravočasno izrazimo želje in mnenja in kaj hitro najdemo skupni imenovalec za nov »podvig«.

Tokrat je je bil naš cilj Lago di Como, torej jezero Como v Lombardiji.

Naslednji korak je iskanje primerne namestitve. Kot zvesti uporabnik bookinga imam že kar nekaj ugodnosti in tudi tokrat smo bivanje rezervirali prek njih. Malce izven centra kraja Como, v varovanem objektu z garažo, smo za 65 m² apartma odšteli 275€ (2 nočitvi, 3 osebe). Do mestnega jedra, kamor tako ali tako ne smeš z avtomobilom, smo peš potrebovali približno pol ure.

Como je popularna turistična destinacija že od 19. stoletja, verjetno prav zaradi čarobne kombinacije jezera in Alp v ozadju. Como, ki leži na južni strani istoimenskega jezera je mesto in občina ter tudi glavno mesto pokrajine Como. Podeželsko mestece, ki leži 45 km severno od Milana, se lahko pohvali s številnimi vrtovi, vilami in palačami, muzeji ter umetniškimi galerijami.

Čeprav si veliko časa za preučevanje zgodovine Coma in okolice nismo vzeli, pa vseeno nekaj čisto na kratko.

Okoliška hribovja so bila naseljena že v bronasti dobi (keltsko pleme Orobii), nekje v 1. stoletju pred našim štetjem pa kraj in okolica postaneta del Rima. Čeprav je bilo prvotno središče na hribih nad jezerom pa so po ukazu Julija Cezara na mestu današnjega Coma zgradili tipično rimsko utrdbo s pravilnim razporedom ulic. Novi kraj je takrat dobil ime Novum Comum.

V nadaljevanju je mestna zgodovina dokaj burna in prežeta tako z vojnami kot trgovskimi aktivnostmi. Como je bil pod Španci, Francozi in Avstrijci vse do leta 1859, ko ga osvobodi Giuseppe Garibaldi in postane del Kraljevine Italije (vse skupaj je zapisano zelo, zelo poenostavljeno).

V današnjem času ga osvajajo investitorji prek nepremičninskih agentov in pa turisti, ki si z zanimanjem ogledujejo simpatično in privlačno mestece, ki ima približno 85 tisoč prebivalcev.

V gostinskem lokalu na trgu pred cerkvijo smo za dve pici, takoimenovano cezarjevo solato ter coca-colo, aperol in martini dry plačali 55€.

Nekaj fotografij z obiska najdete v galeriji spodaj.

Ker smo imeli do železniške postaje pol krajšo razdaljo kot do mestnega jedra je bila odločitev glede enodnevnega obiska Milana dokaj enostavna. Za tri povratne karte za vlak Como – Milano – Como smo plačali 25€. Ne vem, če bi bilo to dovolj za parkirišče v Milanu, da o poti tam in nazaj ne govorim. Z vlakom smo bili tako v središču Milana v manj kot eni uri in izhod z železniške postaje te dobesedno napelje, da najprej obiščeš Castello Sforzesco, torej milanski grad. Gre za srednjeveško utrdbo, ki je bila zgrajena v 15. stoletju po naročilu vojvode milanskega. Ko je bila še renovirana in povečana je veljala za eno večjih citadel 16. in 17. stoletja v Evropi.

Dober kilometer od impozantne trdnjave oz. slabih 20 minut hoje je oddaljen najbolj znan simbol Milana – milanska stolnica ali Duomo di Milano. 20 minut, če zaobidete vse tiste ponudnike brezplačnih zapestnic, ki vam jih hočejo na vsak način zavezati na roko. Ko je že zavezana, seveda ni več brezplačna. Sledijo pogajanja in prerekanja in 20 minut hoje lahko hitro naraste na 40.

Milanska stolnica je posvečena Mariji Kristusovega rojstva, v njej je sedež milanskega nadškofa. Je peta največja cerkev na svetu in druga največja v Italiji, za dokončanje gotske stolnice pa so potrebovali skoraj šest stoletij. Če vas podatki o stolnici zanimajo bolj podrobneje, boste le-te zlahka našli na spletu, ravno tako, kot smo mi prek spletne aplikacije Tiqets našli in kupili vstopnice za vzpon na streho stolnice ter za obisk same stolnice in muzeja. Ker smo vstopnice iskali dan pred načrtovanim obiskom smo imeli na voljo le vzpon na cerkev z dvigalom, peš tura je bila že zasedena.

Nasvet za vse vas – izberite dvigalo. Cena za dvigalo je 20€ (za enega odraslega), vrste ni bilo, še celo 30 minut pred veljavnostjo vstopnice so nas spustili v dvigalo. Če izberete stopnice vas bo to res prišlo 6,5€ ceneje po osebi, vrsta pa je tem neizmerno dolga, da ne govorimo o tem, da morate »premagati« 256 stopnic, ki pa niso zadnje; tudi na strehi je še kar nekaj različnih nivojev.

Za ogled strehe in vseh detajlov, ki so res nekaj neverjetnega in nepredstavljivega si lahko vzamete čas. Nihče vas ne priganja. Lahko uživate v raznih pogledih, lahko se fotografirate in pozirate, vendar morate vedeti, da nikakor ne boste sami. Ravno nasprotno.

Sestop s strehe je možen samo po stopnicah (verjetno je za invalidne osebe urejeno tudi dvigalo). Sestopite pa direktno v samo stolnico in v kolikor vam obisk notranjosti cerkve ni večjega pomena lahko prihranite kakšen €. Vstopnina je namreč 10€, ob tem, ko se s strehe vrnete v »duomo« pa je za vas mogoče dovolj tudi ta pogled. V kolikor si želite vseeno ogledati notranjost je pomembno, da greste najprej na streho in ste po sestopu že v notranjosti (ko pokažete vstopnice za stolnico) in vam ni potrebno posebej čakati v vrsti zunaj.

Tik ob milanski stolnici je najstarejša italijanska nakupovalna galerija Galleria Vittorio Emanuele II. Galerijo je leta 1861 oblikoval arhitekt Giuseppe Mengoni, zgrajena pa je bila med letoma 1865 in 1877. Zaradi številnih trgovin in pomembnosti okolja za sestanke in večerje galerijo velikokrat omenjajo kot »Il salotto di Milano«, torej dnevno sobo Milana.

Galerija je znana po prestižnih trgovinah ter enih starejših restavracijah v Milanu, kot so Biffi Caffe, restavracijo Savini in trgovino s pokrivali Borsalino.

Obiskali smo trgovini Dior in Prado. V prvi smo brez kakršnihkoli omejitev lahko snemali tudi v notranjosti, medtem ko v Pradi to ni bilo zaželjeno. Kljub temu so nam v notranjem spominu vgrajenih kamer ostale fotografije strank, ki so bile večinoma iz arabskega sveta in pa mini torbic, katerih cene so bile popolno nasprotje njihovim meram.

Sledilo je kratko milansko nakupovanje (izven Galerije) in pa avtobusna tura ob nekaterih znamenitostih mesta, ki z okolico predstavlja največjo urbano zgostitev prebivalstva v Italiji.

Pred odhodom na železniško postajo še obisk cerkve »Santa Maria delle Grazie« oz. muzeja poleg. Razlog je bil seveda umetniško delo Leonarda da Vincija z naslovom Zadnja večerja. Ker pa je obisk omejen na 18 oseb obenem smo bili, kljub realnemu pričakovanju da vstopnic ne bo, rahlo razočarani, ker je osebje ostanke večerje že pospravilo. Nič od ogleda.

Dnevno dogodivščino »Milano« si lahko ogledate tudi v video posnetku:

Ali z ladjico ali z avtom, smo se skušali odločiti potem, ko smo zapustili apartma in ključe vrnili gostiteljici Grazzieli. Moral bi jo omeniti že na začetku, saj nas je sprejela na malce nenavaden način. Potem, ko smo avto zapeljali v garažo nam je naprej pokazala kako ločujejo odpadke in kam moramo kaj prinesti, ko bomo zapustili stanovanje. Plastika gre v ta prostor, 10 metrov stran je prostor za kompost, tukaj pa odložite papir … Nenavadno nam je bilo predvsem to, ker nismo vajeni, da bi bili Italijani tako redoljubni. Mogoče pa je to vpliv bližnje Švice?

Ja, odločitev je padla; gremo z avtom in z ladjico. Odpeljemo se do 30 kilometrov oddaljenega mesteca Lenno, za kar porabimo ca 45 minut. Parkiramo v bližini parka (parkomat ne dela, zato ni potrebno plačilo - tako piše na parkomatu) in se peš odpravimo proti vili Balbianello. Približno kilometer je bil do tam. Vstopnina 12€ za odraslega, mlajši 9€. Vila kot se šika! Urejeno do zadnje potankosti. Ni čudno, da so tukaj posneli nekaj scen za film Star Wars: Attack of the Clones in pa prizore iz Bondovega Casino Royale. Vredno obiska in vstopnine!

Kar nekaj časa smo se zadržali tukaj. Ravno prav, da smo ujeli tudi eno poroko.

Peš v mesto, avto je ostal na istem mestu, na sladoled in na barko proti Bellagiu. V Bellagiu pa gneča, kot je že dolgo nismo videli. Ne morem si predstavljati kako je tukaj poleti. Sicer zanimivo mestece, ozke ulice in stopnišča, gostinski lokali vsepovsod, trgovinice, spominki, sladoled…

Ker so nam notranji občutki narekovali, da je čas za kosilo smo komaj našli prosto mizo v lokalu imenovanem Babayaga. Za tri osebe (tortelini, špageti, solata, navadna voda) 44€. Zelo okusno, ravno prav velike porcije. Bi pričakovali višjo ceno za tako turistično obiskan kraj.

Za ladjico smo plačali 15€ po osebi. Gre za dnevno karto in z ladjico lahko krožiš po jezeru in izstopiš kjer te je volja. Potem greš na naslednjo itd. Ampak, težava je v tem, da je povsod preveč ljudi. Ko smo želeli nadaljevani pot v Varenno, je bilo v vrsti za ladjico toliko ljudi, da so nam povedali, da mogoče pridemo na vrsto za naslednjo ladjico, če ne bo prepolna.

Hipna odločitev je bila, da se vrnemo v Lenno in vrsta v to smer je bila za dve tretjini krajša. V Lennu smo bili že čez 20 minut. Na povratku domov smo se ustavili še v Lagliu, kjer je lastnik vile L'Oleandra nihče drug kot George Clooney. Z dronom smo preverili ali je mogoče doma (upoštevajoč primerno razdaljo osebnega prostora) in ugotovili, da ga po vsej verjetnosti ni.

Vrhunec kratkega, a sladkega izleta je bilo spoznanje, da je vila Georga Clooneyja prazna ravno v trenutku, ko smo od nje oddaljeni le en lučaj. Imeli smo srečo! Časa za srečanje in morebitno debato pač nismo imeli.

Na tej krajši avanturi smo naredili cca 1.300 kilometrov. Italijanske cestine so nas prišle okrog 65€, poraba goriva 6,6 l/100 km (gre pač za 4-kolesni pogon). Cene vstopnin in vlaka sem navedel, ravno tako apartmaja, zneska za italijansko kavo pač ne bom omenjal, moraš pit, ne glede na ceno (ni visoka!). Priporočam podobno turo, če je možno še pred prvomajskimi prazniki ali pa mogoče pozno jeseni.

Besedilo: Aleksander Riznič, foto: Barbara Matakovič in Aleksander Riznič, video: Aleksander Riznič.