Na vsebino

Barometer resničnosti (7)

Lubi mojstri za vse!

8. junija 2022 je bila v Narodnem muzeju Slovenije tik pred uradnim odprtjem odpovedana razstava 160 umetniških del iz zasebne zbirke družine, ki izvira iz Bele krajine, z naslovom Popotovanja, kjer bi si lahko ogledali med drugim tudi slikarska dela največjih svetovnih mojstrov. Avtorji nekaterih slik naj bi bili celo Pablo Picasso, Joan Miró –Španija; Vincent Van Gogh, Piet Mondrian – Nizozemska; Alfred Sisley, Camille Pissarro, Claude Monet, Edgar Degas, Georges Braque, Henri Matisse, Pierre-Auguste Renoar, Paul Cézzane, Henri de Toulouse-Lautrec – Francija; Paul Klee – Nemčija, Amadeo Modigliani – Italija; Oskar Kokoschka – Avstrija; Joseph William Turner – Anglija; Edvard Munch, - Norveška; Kazimir Malevič, Marc Chagall, Vasilij Kandinsky – Rusija; in drugi svetovno znani slikarji.

Lastnik zbirke je Belokranjcem znan, saj je kot domačin in trgovec z umetninami, v 70. letih prejšnjega stoletja, takšne so govorice, baje od takratnega črnomaljskega župnika odkupil vse slike Križevega pota v cerkvi svetega Petra, ki jih je nato prodal v Avstrijo. Črnomaljski farani pri tem kaj prida besede najbrž niso imeli...

Strokovna javnost je podvomila v avtentičnost nekaterih del, ki so bila objavljena v katalogu razstave, direktor Narodnega muzeja pa je izjavil, da javnost prehitro sodi, saj da ni videla certifikatov o avtentičnosti in ostalih dokumentov, s katerimi so opremljena takšna umetniška dela. On tem dokumentom verjame, da so avtentični; torej so avtentične, originalne tudi slike. Pojasnil je tudi, da imajo v muzeju nekaj razstavnih prostorov prostih, kar je botrovalo nenavadni potezi muzeja, da priredi slikarsko razstavo.

Umetnosti zgodovinar in likovni kritik Brane Kovič je dejal sledeče: "Gre za srhljivo umetnost. To so zmazki, packarije, te domnevno Degaseve risbe avtor niti v globoki pijanosti ne bi mogel narisati." Ravno tako je povedal, da bi bila vrednost slik naštetih znamenitih slikarjev okrog milijardo evrov, zavarovalnina razstave pa bi presegala večletni proračun muzeja. Zatrdil je, da je bila ta zbirka že ponujana institucijam, ki prirejajo slikarske razstave, ki pa so vse po vrsti to odklonile.

Na srečo je direktor Narodnega muzeja, najstarejše muzejske institucije pri nas, naslednji dan priznal odgovornost in svojo naivnost ter je odstopil; s tem odgovornim dejanjem pa mislim, da ugled institucije ni bil okrnjen.

No, resnični strokovnjaki ne potrebujejo potrdil o originalnosti slike, pač pa umetnost in avtorja prepoznavajo iz umetniškega dela samega. Glede certifikatov in ostalih dokumentov o izvoru umetniškega dela – kdaj, kdo in kje ga je kupil – pa seveda velja, da papir vse prenese.

Zakaj Narodni muzej Slovenije ni, tako kot druge institucije, zavrnil ponujena dela, je odgovor na dlani: zato ker direktor, kot tudi koordinator razstave, ki mu je direktor odobril željeno nalogo, nista strokovnjaka za likovno umetnost in nista znala oceniti avtentičnost slik. Direktor je diplomiral iz računalništva in menedžmenta ter ima doktorat iz zgodovine na temo vojaških odlikovanj. Koordinator razstave pa je po izobrazbi arheolog in v muzeju vodi numizmatični oddelek. To, da za razstavo ni bil dodeljen kustos s področja umetnosti, je prav gotovo napaka direktorja. Še več, kustosi, ki se ukvarjajo s področjem umetnosti, o pripravi razstave sploh niso bili obveščeni. Večina zaposlenih v muzeju je napisala izjavo, s katero so se ogradili od razstave in ostro obsodili zlorabo ustanove in muzejske stroke ter neupoštevanje likovne stroke.

Pomenljivo je tudi to, da v katalogu nesojene razstave ni besedil strokovnjakov. Katalog je dostopen na portalu N1, kjer si ga lahko ogledate tukaj.

Precej čudno, milo rečeno podcenjujoče, se lahko razume izjava koordinatorja nesojene razstave, da je moral verjeti certifikatom o pristnosti slik, saj da pri nas ni poznavalcev za takšno slikarstvo, ki je v zbirki. Očitno meni, da slovenski slikarji ne znajo prepoznati slikarskih ponaredkov, kot tudi to, da v Sloveniji ni likovnih kritikov ter stroke, ki se ukvarja z likovno umetnostjo.

To, da slovenski arheolog trdi, da v državi ni strokovnjakov za likovno umetnost, je kot bi slovenski košarkaš trdil, da v Sloveniji ni dobrih kolesarjev!

Zakaj bi hotel nekdo razstavljati ponaredke v uradni instituciji je jasno, saj s tem ponaredki dobijo večjo veljavo in imajo večjo možnost, da se "spremenijo" v, samo na papirju seveda, verificirane originale.

Seveda je prikazovanje ponaredkov, kot da so to originalna umetniška dela, kaznivo. Zato imajo zadevo in slike v rokah preiskovalni organi.

Zakaj direktor ni upošteval stroke, je očitno, saj ga konec leta 2020 ni nastavila stroka, pač pa politika. Nastavil ga je prejšnji minister za kulturo z ignoriranjem mnenja Sveta zavoda in Strokovnega sveta zavoda Narodnega muzeja Slovenije, ki sta predlagala strokovnjakinjo z dolgoletnimi muzealskimi izkušnjami, ki je bila dotedanja direktorica. Še prej pa je minister moral prilagoditi razpis za direktorja, da se je njegov kandidat brez muzealskih kompetenc lahko polastil direktorskega stolčka.

Seveda človek, ki ve o stroki malo, misli, da ve veliko; in je mojster za vse. To velja tudi za politike – manj kot je strokoven, bolj misli, da lahko odloča o vsem, še najbolj o stroki.

Takšno brutalno kadrovanje nesposobnih kadrov je lastno predvsem stranki, ki je tudi ustoličila tega nesporno najbolj spornega ministra za kulturo. Takšnih kadrovanj je bilo v več kulturnih in ostalih javnih zavodih. Ta stranka, takoj ko pride na oblast, začne s kadrovskim cunamijem in isto uprizori kadrovski cunami tik preden mora oditi z oblasti. Tako so letos spomladi, tik pred sestopom z oblasti, na hitro nastavili na položaje kar okrog tisoč svojih ljudi. Neuspeh na volitvah pa je posledica ravno zaradi teh, večinoma nekompetentnih in nesposobnih kadrov.

Posledica takšne negativne kadrovske selekcije pa so težave organizacij, ki lahko za dolgo časa vse bolj strokovno pešajo in postanejo nekonkurenčne. Najbolj razvpit in najhujši primer za to je zdajšnje stanje na javni radioteleviziji, kjer najboljši novinarji nimajo največje besede, pač pa najslabši, in pa celo tisti, ki sploh niso novinarji, ampak politiki.

Nauk tega največjega kulturnega škandala v zgodovini samostojne Slovenije pa je sledeč: vsakega, ki ne upošteva stroke, doleti velika sramota!

Lubi državljani: politika, ki ne upošteva stroke, si ne zasluži volivcev!

Primež Resbar

Primež Resbar

Primež Resbar je ljubitelj vsega lepega in dobrega. Ob vseh tegobah, ki tarejo ljudi na svetu, se ne predaja malodušju, depresiji in negativnim čustvom, pač pa čuti dolžnost, da ljudi vzpodbuja k razmišljanju in pozitivnem pogledu na svet, kot naš slavni prednik in pisec prve slovenske knjige pred skoraj pol tisočletja; seveda brez pretenzij, da bi se z njim drznil primerjati. Primož Trubar je Primežu Resbarju vzor, saj je Primož Trubar učil in spodbujal sočutje do bližnjega, prijateljstvo in solidarnost, ter se je zavedal, da bo predvsem s temi vrednotami slovenski narod »stal inu obstal«.

Primež Resbar v rubriki Resničnosti barometer rad rezbari po možganih, da bi bili le-ti bolj zaviti in nagubani. Prav tako Primež Resbar v svoj primež rad vpne razne modrosti in neumnosti, ki jih potem z užitkom obdeluje ter polira, da bi se pokazale v vsej svoji sijajnosti.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.