Barometer resničnosti (2)

Lubi Prešeren!

Pišem ti prek Primeža Resbarja, ki sem mu tako velik vzornik, da je celo prevzel moje ime in priimek, ki ga je poslovenil. Vedi, da je v teh časih v modi angleščina in ne več nemščina – Resbar zmotno misli, da moj priimek Trubar izvira iz angleščine.

A veš, da so tile najini ljubi Slovenci kar pridni in so si ustvarili celo svojo državo. Pa tudi na naju dva se kdaj spomnijo, vsaj enkrat na leto. Ti imaš svoj dan 8. februarja, ko slovenski državljani praznujejo kulturni dan, mene pa se spomnijo 31. oktobra, ko je državni praznik dan reformacije. Zelo pohvalno, kajneda.

Tudi se Slovenci radi pohvalijo, da so bojda edini narod na svetu, ki praznuje kulturni dan, kar naj bi dokazovalo, kako so kulturni.

Vendar se kulturnost naroda ne meri po visokoletečih besedah o kulturi, pač pa po dejanjih, ki so za kulturo pomembna in po sredstvih, ki so za kulturo namenjena. Res je sicer, da ostale evropske države ne praznujejo kulturnega dneva, vendar so vse v zadnjih štirih desetletjih zgradile v svojih prestolnicah moderne nacionalne knjižnice.

Najini Slovenci pa že pol stoletja samo govorijo o novi Narodni in univerzitetni knjižnici, za katero so že naredili načrt, ki je v teh desetletjih zastarel, saj se je tehnologija pisane besede zelo spremenila. Ljubkovalno Narodno in univerzitetno knjižnico imenujejo NUK 2. Ampak bolj jih zanima NEK 2, Nuklearna elektrarna Krško 2, ki je bojda nujno potrebna in brez katere baje ne bo šlo. Stala bo kakšnih tridesetkrat več kot NUK 2! Ti dobro veš, da mi je pomembno ne samo, da narod stoji, ampak da tudi obstane. »Stati inu obstati« so moje znane besede. Ob večjem potresu, kot ga predvidijo strokovnjaki, pa NEK 2 ne bo več stala, slovenski narod pa ne obstal, saj za več tisočletij življenje na tem prostoru, ki je potresno zelo ogrožen, ne bo več mogoče. Dvomilijonski narod živi na premajhnem prostoru, da bi se po katastrofi lahko kam umaknil. A da ne bo takšnega potresa? Vprašaj strokovnjake v Fukušimi, kaj si mislijo o tem. Oni so tudi tako mislili in se ušteli. Sanacija njihove napake jih bo stala okrog 12 slovenskih BDP-jev, 500 do 600 milijard. Če je mogoče za koga takšno finančno tveganje sprejemljivo, pa kakršnokoli tveganje za obstoj naroda prav gotovo ni, četudi si bodo nekateri politiki, polnih ust domoljubja, to drznili tvegati.

Dejstvo, da toliko let nama ljubi Slovenci niso bili sposobni zgraditi knjižnice, kaže predvsem odnos politike do kulture. Samo z močno politično voljo in zavedanja široko razgledanih politikov o pomembnosti kulture, bi lahko zgradili kaj tako velikega in pomembnega. Očitno takšnih politikov Slovenci ne premorejo. Pri tem seveda ne pomaga vsakoletno ponavljajoče kratko zaklinjanje kulturi in pridušanje na tebe Prešerna in mene Trubarja. Politiki mislijo predvsem na svojo reklamo in pri športu dobijo veliko več promocije, kot pri kulturi. Kulturnikov, sploh pa umetnikov, politika ne mara kaj prida, saj po definiciji niso vodljivi in ubogljivi. Verjetno zato politiki že pol stoletja kulturnikom samo obljubljajo skupno stavbo treh umetniških fakultet – Akademije za likovno umetnost, Akademije za glasbo in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.

Gotovo se bojijo, da bi veliko umetnikov na istem mestu ustvarilo veliko idej, med katerimi bi bile sigurno katere preveč napredne, če ne celo prevratniške.

Zdajšnja politika kulturnikov sploh ne mara, saj pravi, da njihova umetnost ni dovolj državotvorna in domoljubna. Da je popularna kultura boljša, ker brenka na prave strune in naslavlja široke ljudske množice. Očitno niso sposobni doumeti, koga bo narodov spomin slavil in koga pozabil. Tudi midva, vsak v svojem času, nisva bila razumljena. Jaz sem zato moral postati begunec, tebe pa mnogi niso razumeli in te niso marali. Kot tudi mnogi ne razumejo in ne marajo največje še živeče slovenske pesnice; verjetno zato, ker jim pokončno, ponosno in neumorno nastavlja ogledalo. Ni problem v tem, da česa ne razumeš, pač pa v tem, da to, kar ne razumeš, preziraš in sovražiš.

Da je tragikomičnost kulture vodilnih slovenceljskih politikov še večja, pa kaže njihov kulturni minister, ki bi moral biti zgled kulturnega obnašanja; on pa ohol, aroganten in z zaničevanjem v parlamentu kriči: »Vi nimate pojma!« Pa ne samo to, minister je v sporu z veliko kulturnimi institucijami in posamezniki, ki bi jim moral biti zaveznik in bi jih moral ščititi.

Kot so Slovenci pod to oblastjo že navajeni, je parlament sprejel nov zakon brez upoštevanja stroke. Tako je nastal zakon o debirokratizaciji, ki sploh ne olajšuje birokratskih postopkov, pač pa predvsem znižuje vlogo strokovnih mnenj v procesih odločanja za javne razpise. Tako mnenja strokovnih komisij niso več zavezujoča in minister jih lahko prosto po svoji volji razveljavi; beri – denar minister dodeljuje po svoji volji, komur pač želi. Tako bodo strokovne komisije za odločanje o javnih razpisih in za dodeljevanje sredstev služile samo še za krinko strokovnosti in bodo predvsem v službi samovolje ministra oziroma vlade.

Namesto da imajo politiki polna usta kulture ob kulturnem prazniku, naj raje sprejmejo zakon, ki bi umetniške izdelke oprostil davka na dodano vrednost, kar bi ustvarjalcem zelo pomagalo pri preživetju.

Oblast se na vsa usta hvali, kako je povečala sredstva za kulturo, hkrati pa obstaja veliko institucij, ki jim je ta ista oblast sredstva ukinila. Denarna podpora je za nekonvencionalno in avantgardno kulturo vsako leto manjša, ne glede na politično usmerjenost oblasti. S trenutno oblastjo pa je podpora tej kulturi zgrmela v prepad. Kar naenkrat ni bilo več denarja za tiste glasbenike, ki bi radi študirali v tujini, uprizoritvena umetnost je popolnoma prezrta. Strokovne komisije so, seveda spremenjene pod zdajšnjo vlado, odrekle kakršnakoli finančna sredstva predvsem tistim, ki so načeloma zelo napredni in kritični do vsega ter tako tudi do politike in vlade. Tako sta na primer ostala brez sredstev Radio Študent, ki je najstarejši študentski radio v Evropi in Gledališče Glej, ki je najstarejše eksperimentalno gledališče v Sloveniji. Omenjeni instituciji sta valilnici novih kvalitetnih mladih kadrov na novinarskem, napovedovalskem, igralskem in na ostalem gledališkem področju. Očitno zdajšnje oblasti ne zanimajo mladi sposobni kadri; lahko si mislim zakaj - saj to vendarle niso »njihovi« mladi kadri.

Takšni pretresi so za ustvarjalnost na področju kulture in umetnosti pogubni in potrebno bo več let, da se bo stanje normaliziralo. Takšno sistematično uničevanje vsega, kar je napredno in neodvisno, prav gotovo ne bo brez posledic za narodovo kulturo.

Pa še to – daj, prosim te, ljubi Prešeren, napiši še kakšno pesem, ki se konča z verzom: le humanistiko sodi naj Kocijančič. Namreč, filozof Gorazd Kocijančič se je lotil podučevati znanstveno-medicinsko stroko, kako mora pravilno delovati ob izbruhu epidemije, kar je višek nerazumevanja znanosti in tehnologije. Izdal je celo zbornik z naslovom Proti epidemiji enoumja, kjer se ne samo on, temveč tudi več slovenskih humanistov, navdahnjenih z alternativnimi resnicami, torej z lažmi in zmotami iz medmrežja, neverjetno smešijo pred vesoljnim svetom. V tem zborniku je barometer resničnosti ničen.

Nama ljubi Slovenci bi tudi potrebovali pesem, ki bi se končala z verzom: le leposlovje sodi naj Gradišnik. Pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik je ožigosal s hlapci tiste, ki so se cepili proti kovidu. Gradišnik noče verjeti znanstvenim dejstvom, da ljudje, ki so se cepili, s tem dejanjem ščitijo sebe pred težjimi posledicami bolezni, da hkrati manj ogrožajo ljudi okrog sebe, predvsem najbolj ranljive, kakor tudi, da s tem dejanjem pomagajo preprečiti, da bi se zrušil zdravstveni sistem. To ni hlapčevsko dejanje, pač pa odgovorno do sebe in do svojih bližnjih, odgovorno do sodržavljanov in do naroda. Se pravi, ravno nasprotno, to je častno dejanje!

Kakor je tudi častno ustvarjati za svoj narod, za svojo državo in za občečloveške vrednote. In kakor je nečastno udinjati se in hlapčevati tujcem - na primer Ameriki, Madžarski in Natu!

Tako da, ljubi Prešeren, ljubi Slovenci, še na mnoga leta! Pa tudi veliko več modrosti in sreče pri izbiri politikov vam želim!

Vaš lubi Trubar