1. Jaz

Takolele, otroci in starši so se v glavnem spet vrnili v svoje običajno življenje, po tem, ko se je svet spet malo reševalo na njihov račun. Dasiravno, kaj pa sploh je običajno življenje, a ne. Sem že malo pozabila.

Zadnji teden pred nastopom nove službe predelujem pri sebi neke stvari (imam cajt, zdaj, ko me je fantastično aprilsko vreme začasno odvrnilo od tega, da bi napikirala svega i svašta za na svoj neobstoječi vrt). Če hočem preživeti, živeti in cveteti v službi in nato tudi doma, po možnosti dolga leta, bom morala malo bolj poskrbeti za svojo rit.

Ta teden je (bil) v znamenju postavljanja sebe in svoje riti na prvo mesto.

Ne vem, od kod mi je v zavest prišla fraza »me first«, ampak kar nekajkrat mi je v preteklem tednu prišla na misel. Zveni kot nekaj, kar sem našla na Instagramu napisano pod fotko masažne mize ali kozarca vina. Samo za vas sem šla zadevo raziskat.

Ko na Instagramu poiščeš #mefirst, so rezultat v 90% objave žensk. Ženske, ki ležijo na kavču s skodelico kave, plešejo same zase in za svoj gušt v praznem plesnem studiu, se opazujejo v ogledalu v talepih cunjah ali se vsak dan zaprejo v improvizirani domači fitnes. Za presekat je bil vmes kolaž fotografij, kako George W. Bush izkazuje naklonjenost Michelle Obama na javnih prireditvah, kje je tu #mefirst še ugotavljam, ampak, ker me je nasmejalo, recimo, da spada v splošno pozitivno štimungo.

Očitno moramo ženske, da se postavimo na prvo mesto, to storiti zelo zavestno in celo javno v opomin same sebi, pa tudi vsem našim »tistim drugim«, ki bi jim bolj pasalo, da bi na te dobre namene čimprej in čimvečkrat pozabile.

Kako sem torej ta teden pocrkljala svoje fizično počutje?

Za začetek pomaga, da je Otrok 3 napredoval v spanju in ne rabim biti x-krat na noč po dve uri pri njemu (razen izrednih situacij, ko ob treh zjutraj v kuhinji grejem mleko za kosmiče, ampak to je samo enkrat na teden). Iz takšnega izhodišča si dosti lažje zadam še kakšne druge cilje v življenju kot samo biti sposobna skuhati toliko kave na dan, da lahko preživim do večera, ko grem lahko spat za dve uri. Če si še tako dopovedujem, da lahko funkcioniram z malo spanja, v bistvu ne, ne morem. Ne, če grem potem v službo in po službi odgovarjam za večinski del logistike obilne bajte in njenih petih prebivalcev (neobilnih).

Enkrat sem šla celo sredi dne za pol ure zadremat na kavč, namerno. Ne povej nikomur.

Zvečer namesto standardne kombinacije v okviru kruh/salama/sir/nek mastni namaz za vmes raje uživam v kakšni zelenjavi na ta ali oni način. Ker sem prekaljena lisica in poznam tisto čudno, ovinkov polno povezavo želodca in možganov, si pripravim nekaj reči vnaprej. To storim dopoldne ali takoj po kosilu in definitvno ne, ko sem že lačna. Ko sem lačna, pomečem nekaj stvari skupaj, posolim in pooljam in požrem. Skoraj sem malo ponosna nase.

Seveda ima vse to svojo ceno.

Da, hiša izgleda kot žrtev poplave. Ampak zakaj bi bil to samo moj problem? Zelo prilagodljivo bitje sem, če ne moti nikogar drugega toliko, da bi pospravil, tudi jaz z lahkoto ugasnem svoj uč za red.

Da, kuhinja je konstantno v uporabi in v temu primernem stanju, ampak načeloma so kuhinje temu namenjene. G. Mož se še ni sprijaznil s tem, ampak se bo moral, pa saj se tudi on rad prehranjuje z zelenjavo, ko jo dobi že otrebljeno in pripravljeno.

In začuda smo vsi ostali živi. Še vedno smo vsi nahranjeni in oblečeni. Še celo občutek, da se me Otrok 1 in Otrok 2 najraje izogibata, se je znatno zmanjšal. Celo povesta mi, kaj se je dogajalo v šoli/vrtcu in zvečer sta prostovoljno brala leposlovne knjige, kot počno tisti otroci iz Cicibana.

Ker vem, da ste se pošteno zasekirali, vam obljubljam, da sem še vedno goreči oboževalec vsega škrobnatega in sladkega, ker je treba pockrljati tudi dušo.