Ana Štajdohar: Sladkorna bolezen pri mačkah

Diabetes mellitus je presnovna bolezen, za katero je značilna hiperglikemija (povišana raven glukoze) kot posledica nepravilnega izločanja in/ali delovanja inzulina. Gre za hormon, ki ga izloča trebušna slinavka v krvni obtok. Omogoča privzem glukoze iz krvi v celice in tako znižuje raven glukoze v krvi, sodeluje pa tudi pri presnovi beljakovin in maščob.

Poznamo absolutno in relativno pomanjkanje inzulina. Pri absolutnem gre za premajhno izločanje inzulina iz trebušne slinavke, pri relativnem pa je izločanje zadostno, a v telesu obstajajo »antidoti«, ki preprečujejo delovanje le tega v tarčnih tkivih.

Pri psih se pojavlja tip 1, ki predstavlja absolutno pomanjkanje inzulina zaradi avtoimunega uničenja celic trebušne slinavke. Tako je potrebno inzulin celo življenje nadomeščati. Medtem ko se pri mačkah pojavlja tip 2, kjer gre za rezistenco na inzulin. Glukoza deluje toksično na β-celice trebušne slinavke, kar pomeni, da dlje časa, ko je izpostavljena povišanim vrednostim glukoze v krvi, večja je verjetnost, da bo prišlo do popolnega izčrpanja teh celic. Pankreas je preobremenjen in posledično lahko dokončno neha proizvajati inzulin.

Pri mačkah je sladkorna bolezen precej pogosta bolezen, za katero zboli vsaka 200-ta mačka. Pojavlja se predvsem pri starejših mačkah (nad 6 let), in sicer pri samcih pogosteje kot pri samicah. Predisponirane so debele mačke, še posebno notranje in neaktivne.

KLINIČNI ZNAKI

Glavni klinični znak, ki postavi sum na diabetes, je povečano pitje in povečano uriniranje. Mačke pijejo iz neobičajnih mest, pogosteje je potrebno menjati pesek, urinirajo na neobičajnih mestih v stanovanju ali pa prosijo pogosteje za odhod ven. Kljub dobremu apetitu lahko začnejo izgubljati na teži. V drugih primerih postanejo neješče in izgubijo zanimanje za okolico. 10 % mačk prizadene tudi nevropatija in nevropatska bolečina, ki se kaže s hojo po zadnjih petah (plantigradno hojo), nimajo moči v zadnjih nogah, se težko gibajo in ne morejo več skakati. Ne marajo dotikanja okončin in si ližejo okončine, kar se lahko kaže kot razbarvana dlaka.

DIAGNOSTIKA

Bistveni pri odkrivanju sladkorne bolezni so klinični znaki. Diagnozo pa postavimo s pomočjo laboratorijskih preiskav krvi in urina. Namreč v obeh moramo dokazati povišane vsebnosti glukoze. Ker tudi stres povzroča povišane vrednosti glukoze v krvi pri mačkah, se poslužujemo še dodatnih meritev, in sicer merimo fruktozamin, ki nam pove, ali gre že za kronično, torej dolgotrajnejše stanje.

TERAPIJA

Cilj terapije pri mačkah je obdržati glukozo skozi celoten dan med 5 in 15 mmol/L oziroma skušamo doseči remisijo. Do 50 % mačk to tudi doseže, vendar pa se 10 % teh mačk kasneje vrne nazaj v bolezensko stanje. Prognoza je boljša, če smo stanje odkrili in pričeli s terapijo dovolj zgodaj. Če živali še nimajo nevropatije, pričnemo z nizkimi dozami inzulina dvakrat na dan.

Poleg inzulina je del terapije tudi dieta. Priporočljivo je, da je hrana čim bolj enolična – hrana z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov (< 12 %) in približno 40–60 % beljakovin. Pri predebelih živalih se priporoča izguba 1–2 % telesne teže na teden. Le ta ne sme biti prehitra, da ne pride do jetrne lipidoze. Gibanje še dodatno pripomore k izboljšanju stanja zaradi zniževanja ravni glukoze s povečanim pretokom krvi in posledično povišano dostavo inzulina do mišic.