V Fučkovce se vračajo že pol stoletja

Bilo je poletje daljnega leta 1973, ko je tri prijatelje, željne novih dogodivščin, pot iz Ljubljane ponesla v Belo krajino, natančneje v Fučkovce pri Adlešičih. Nekdanji gimnazijski sošolci so se v to gručasto vasico ob Kolpi zaljubili na prvi pogled in tam našli idiličen kotiček za taborjenje. Ljubezen je bila tako usodna, da se možakarji od takrat v Fučkovce v začetku avgustu neprekinjeno vračajo že 50 let.

»Leta 1973 je bila bela prašna cesta. Občutek je bil, da smo prišli na konec sveta, a bilo je romantično. Ko smo ob žuboreči Kolpi zagledali brunarico s slamnato streho in starega Šegino s prijazno dobrodošlico, se je rodila ljubezen na prvi pogled,« se začetkov spominja 85-letni Primorec Branko Pahulje, najstarejši član pisane druščine veseljakov. Ti vedo povedati, da jim doma sprva niso verjeli, da kraj s tako nenavadnim imenom sploh obstaja in so si vse skupaj preprosto izmislili.

Prvo leto so bili trije Ljubljančani, naslednje leto so v svoje vrste sprejeli dva nova člana, potem še tri ... Skupinica se je širila, zato so se odločili članstvo omejiti na deset. Letos je ob Kolpi tako taborilo devet članov in dva gosta. Njihovo »počitniško društvo« se je na začetku imenovalo PISOAR (»Počitniško interesna skupnost za organizacijo aktivne rekreacije«), potem pa so se preoblikovali v civilno družbo. Zdaj formalnega imena nimajo, rečejo si kar Fučkovci.

Druščina možakarjev v najboljših letih - najmlajši član šteje 61, najstarejši pa 85 pomladi - je danes razdeljena na ljubljansko, primorsko in štajersko sekcijo, ki je številčno tudi najbolj zastopana. Lansko leto so imeli gosta iz Srbije, še prej večkrat gosta iz Rusije, tako da je zasedba občasno tudi mednarodna. V pol stoletja je nekaj članov skupino zapustilo, šest jih je v tem času žal tudi umrlo. Za članstvo v tej edinstveni civilni družbi je sicer potrebno izpolnjevati določene pogoje. Kdor rad pije, poje in po možnosti še igra na kakšen glasbeni instrument je na dobri poti, pravijo člani, katerih osnovni moto in pravilo se glasi: »Počni, kar hočeš, dokler preveč ne motiš ostalih.«

»Mi smo urejeni kot civilna družba Fučkovci. Imamo svoj statut, vsako leto izdamo koledar, razglednice, majice... Družimo se med letom, organiziramo izlete po domovini in tujini. Vsako leto v maju pridemo v Črnomelj, da uredimo formalnosti za taborjenje. Z leti smo se razvijali, spreminjali, a se vsako leto v avgustu radi vračamo na Kolpo k našim prijaznim domačinom Šeginom,« pripoveduje Pahulje. Veselo družbo v svoji zidanici na Mali Plešivici vsako leto gosti tudi Alojz Novak, njihov »častni konzul«, kot ga hudomušno imenujejo. Vse z namenom druženja, dobre zabave in obujanja spominov na nepozabne dogodivščine, ki jih v dolgih letih druženja ob Kolpi ni manjkalo. Ob tem so z domačini stkali tudi številne prijateljske vezi.

Jubilejno petdeseto taborjenje so proslavili brez velikega pompa, so si pa privoščili novo opremo – velik paviljon. Letos so v svoje vrste sprejeli tudi novega člana, zato optimistično pričakujejo, da se bo tradicija taborjenja nadaljevala – prihajajo namreč »neki novi klinci«. »Belokranjci so izjemno prijazni ljudje dobrega srca. V začetku so nam še rekli turisti, zdaj pa nas imajo že za svoje. Tukaj se resnično počutimo kot doma in v ljubo Belo krajino bomo z veseljem še prihajali,« zaključi Pahulje.