Stavbna dediščina podeželja

Stavbna dediščina podeželja predstavlja zakladnico naše identitete in tradicionalne raznolikosti, saj je odraz večstoletnega skladnega sobivanja človeka z naravo.

Kmečki način življenja (predvsem do začetka industrializacije v 60-ih letih prejšnjega stoletja) je na območju Bele krajine, Pokolpja in Žumberka bistveno zaznamoval kulturno krajino, vasi in stavbe. Svoje je dodalo kraško površje in temu prilagojen način kmetovanja. Gradnja bivališč je bila odvisna od oblike in sestave tal, klimatskih razmer, razpoložljivega materiala in seveda od človekovih potreb in njegovega načina dela in življenja.

Domačije so bile navadno sestavljene iz več objektov – stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja s hlevom in podom, lahko pa tudi še preužitkarske hiše, senika, kašče, vodnjaka, vodnega korita. Objekti so bili razporejeni v gruči, dvorišče ni bilo tlakovano, pač pa peščeno ali poraslo s travo. Pogosto sta ga dopolnjevala zelenjavni vrt in hišno drevo. Stavbe so bile tradicionalno postavljene v skladu s terenom, brez posebnih terenskih in nivojskih izravnav.

Grajene so bile iz naravnih materialov, pridobljenih v neposredni okolici. Prevladovala sta les in kamen, uporabljali pa so tudi pesek, blato, apneno malto, trstje, praprot in slamo. Materiali so bili zdravju prijazni, njihova predelava in transport nista terjala toliko energije, kot to velja za mnoga sodobna gradiva. Poleg tega pa imajo pravilno obdelani dolgo življenjsko dobo, odsluženi se dokaj hitro razgradijo in tako zagotavljajo trajnost. Skratka, »stavbarstvo slovenskega podeželja je oblikovano v skladu z okoljem in je iz mnogih zornih kotov zdravo in ekološko neoporečno« (Živa Deu, Stavbarstvo slovenskega podeželja, 2001).

Na fotografijah je kmečka hiša v vasi Kal pri Semiču. Domačijo, datirano v sredino 19. stoletja, sestavljajo delno podkletena zidana hiša pravokotnega tlorisa, gospodarsko poslopje z iz kamna zidanima hlevom in kovačijo, lesenim podom (1868) in kaščo v nadstropju, sušilnica in vodnjak.