Stara Metlika (347)

Lidija Canič Gabrovšek:

Iz otroštva se spomnim, da so imeli v Metliki amatersko igralsko skupino. V časih, ko ni bilo nobene moderne tehnologije, tudi televizije ne, je moja mama konec tedna hodila na "vaje za igro". Njenega navdušenja nad amaterskim gledališčem niso omajali niti pomisleki njene mame, da Vojo (naš oče) ob teh večerih sedi sam doma. Ji je hitro odgovorila, da sta vse zmenjena in če njega ne moti, tudi nje ne sme. Prosila sem jo, naj mi o tem kaj več pove in njeno pripoved zapisala. Žal nimamo nobenih fotografij. Mogoče se pa kje kakšna najde.

AMATERSKA GLEDALIŠKA SKUPINA V METLIKI v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih

Zapis pripovedi moje mame Slavice Canič (Rebolj), učiteljice v Metliki od 1953 do 1961:

»Prišla sem na šolo v Metliki kot mlada učiteljica leta 1953 iz Maribora, kjer sem pred tem službovala. Že leta 1954 me je naš ravnatelj Viktor Švigelj vključil v igralsko skupino, ki jo je ustanovil, vodil in tudi režiral vse predstave. Tu so bili člani: učiteljica Julka Rajmer, Martin Črnugelj, Silva Dular, Anica Barbič, Jure Flajnik, učitelja Jože Kambičin Maks Vilfan, krojač Gusti Kastelic, Dare Flajšman, Zvonko Pavlovič, Vera Pahor, Pepica Rajmer..Upam, da nisem koga pozabila omeniti. Vaje smo imeli zvečer v učilnici poleg upraviteljeve pisarne. Zadnji teden pred premiero smo vadili na odru v mrzlem Sokolskem domu, preveč polni navdušenja in dobre volje, da bi nam mraz prišel do živega.

Dobro se spominjam najbolj uspešnih predstav. To so bile: Finžgarjeva Veriga, komedija Za stanovanje gre, Draga Gervaisa, Draga Ruth, katere avtor je bil Američan Norman Krasna, predvsem pa se spomnim izvedbe Nušićeve komedije Navaden človek. Dare Flajšman je takrat odigral nepozabno vlogo trgovca Jovanča Micića iz Jagodine. Še sedaj ga vidim, kako je prišel na oder v črni obleki z uro in verižico v telovniku. Odziv publike je bil neverjeten.

Posebno presenečenje (neke vrste moderen prijem) na predstavi Dobri vojak Švejk je bil prihod okajenega Vodičke, ki ga je igral Gusti Kastelic, iz dvorane s psičkom na oder. Gusti je bil Novomeščan, ki se je pri mojstru Ferdinandu Greglu na placu v Jagodičevi hiši (poleg Trampuževe) učil za krojača.

Pepica Rajmer Dular je bila takrat vodja v knjigarni in naša zvesta šepetalka na vseh predstavah. Ob komediji Za stanovanje gre se je tako vživela v dogajanje na odru in smejala, da je pozabila šepetati. Smeh je povzročil Maks Vilfan, ki se svoje vloge ni dobesedno naučil, znal pa je odlično improvizirati. Vlogo je odlično izpeljal. Besedilo je namreč zapisal na list, ki ga je kot pritožbo na uradu vihtel pred sabo in malo poškilil vanjo. Vedno je bil čas za smeh, za razvedrilo. Spomini na to igralsko skupino so res prijetni. Predvsem pa smo imeli domače občinstvo, ki nas je v tem delu podpiralo in nam dajalo polet.

Viktor Švigelj, naš vodja, ni bil samo učitelj matematike, ki marsikomu v šoli ni ravno najljubši predmet, ampak mož neštetih talentov. Bil je v tistem času srce kulturnega življenja v Metliki. Organiziral in vodil je pevske zbore za mladino in odrasle, ustanovil je našo gledališko skupino. Vsako sezono je naštudiral z nami novo predstavo. Znal je vključiti in navdušiti mlade ljudi. Zaslužil bi si, da se ga v Metliki spomnimo kot človeka, ki je v našem mestu opravljal pomembno kulturno poslanstvo. O tem je pisal tudi Zvonko Rus v Belokranjcu.«