Razstava risb pesnika Župančiča

Ob imenu Oton Župančič verjetno najprej pomislimo na njegovo pesniško in drugo literarno ustvarjanje, na njegov ogromni prevajalski opus, pa na Mehurčke in Cicibana, ob katerih smo odraščali ... Razstava, ki so jo sinoči odprli v Mestnem muzeju v Ljubljani, pa dragoceno dopolnjuje našo predstavo o njem, saj razkriva še eno njegovo ustvarjalno področje – likovno ustvarjanje.

To je bilo doslej manj znano, a že njegova žena Ani Župančič je v Spominih na Otona zapisala, da je veliko in lepo risal in da je to počel od nekdaj. In njegova vnukinja Alenka Župančič je z nekaterimi njegovimi risbami opremila knjigo Cvetličice, izbor Župančičevih pesmi za mladino, ki jih dotlej nismo poznali.

Na razstavi je predstavljenih 158 risb, ki razkrivajo, da je bilo za Župančiča vizualno izražanje notranja nuja, tako kot pisanje. Tematsko prevladujejo pokrajine in tihožitja, še posebno drevesa s svojo simboliko – torej motivi, ki jih najdemo tudi pri pesnikovih sodobnikih, slovenskih impresionistih. A tudi avtoportreti.

“Narisal sem se, torej sem”

Naslov celotne razstave je pesnikov hudomušni pripis na tem avtoportretu iz leta 1910. Znameniti Decartesov izrek Cogito ergo sum je Župančič nekoliko humorno parafraziral in s tem najbrž nakazal, da svojega slikarskega, risarskega ustvarjanja ni jemal kot likovno pomembnega, ampak bolj kot ljubiteljsko delo.

Hruška kot pesnikov duhovni avtoportret

Pesnik je risal in slikal predvsem za dušo. Risbe pogosto spremljajo njegovo pesniško ustvarjalnost. Na primer “Hruška na dvorišču gradiča Koča vas”, s katero je Župančič opremil notranjo naslovnico ene od svojih knjig izbranih del.

Župančič je to skrivenčeno drevo, ki je očitno previharilo mnoge viharje, dojemal kot svoj duhovni avtoportret: stremljenje človeka k nečemu višjemu. In je ob risbi zapisal znamenite štiri verze 'Živeti – umreti je usoda naša, / a cilj nam je visoko posajen! Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša, a večno se bori za svoj namen ...'

Večino risb, ki se na razstavi prepletajo z Župančičevimi verzi, so v Mestnem muzeju Ljubljana prejeli leta 1985 od pesnikovih otrok Marka, Andreja in Jasne, delček pa jih hranijo v NUK-u. Razstava je presenetljiv, dragocen uvid v Župančičevo ustvarjalno notranjost in njegova umetniška iskanja.

Jezero

Vse ure dneva, ki čez svod hite,
odsevajo v zrcalu te vode,
vse zarje vanjo omakajo perot,
vse zvezde vanjo pišejo svoj pot.

Kar je resnic, to v jezeru je slik:
gora, drevo in otok in zvonik,
oblak in ptič, prebežnika višin –
vse podvojeno gleda iz globin.

In jezero igra se z bleskom tem,
preliva svit in sence, in očem
je večno čudo — in ko zreva vanj,
sva vplela sebe v čar njegovih sanj . . .

Oton Župančič, Ljubljanski zvon, 1912.

Nekaj utrinkov z odprtja razstave in pa Župančičeve risbe najdete v foto galeriji spodaj.