Neverjetno, a tragično življenje Alme Karlin, največje svetovne popotnice

Alma Karlin je bila Slovenka, ki si je zadala za tiste čase zelo drzen načrt; da se odpravi na potovanje po svetu - in to kar sama. S seboj je vzela pisalni stroj, ki je bil njen redni spremljevalec tudi vnaprej, in beležila vtise.

Alma Karlin se je rodila z okvaro oči in ohromljeno levo polovico telesa. Tako je bila kot otrok mnogokrat žrtev zasmehovanja. Travme iz otroštva je niso zaustavile pri kasnejših pogumnih načrtih. Tako se je po končanem študiju odločila, da povsem sama prepotuje svet. V svojem življenju je izdala tudi številne romane, potopise, proze, pesmi in črtice. V času vojne je bežala pred gestapovci, s partnerko Theo pa je spletla močno duhovno vez.

Njen oče si je želel sina, zato je Almo vzgajal kot fanta

Alma Maksimilijana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju očetu Jakobu Karlinu, ki je bil major avstro-ogrske vojske, in mami Vilibaldi, ki je bila po poklicu učiteljica na celjski dekliški šoli. Že ob rojstvu je imela manjšo okvaro oči, njena leva stran telesa pa je bila hroma. Takšno ime, ki pomeni 'duša', je dobila zaradi svoje drobne postave in krhkega izgleda.

Njen oče si je želel sina, zato je Almo vzgajal, kot bi bila fant. Tako je ni uvajal v kasnejšo vlogo žene in mame, temveč je poskrbel za to, da si je ves čas širila obzorja. Hkrati ji je dal vedeti, da lahko v življenju doseže vse, kar si bo želela. Oče in hči sta bila zelo povezana, zato je bil za Almo velik šok, ko je Jakob – že pri njenih osmih letih - umrl za jetiko. Tako je ostala sama z mamo. Ta je težje sprejemala Almine telesne hibe, saj je bila njena hči zaradi njih med vrstniki in tudi med sorodniki pogosto tarča posmeha. Da bi jo obvarovala pred radovednimi pogledi, ji je na glavo dajala prevelike klobuke in jo oblačila v steznike. Vozila jo je od enega do drugega zdravnika in si prizadevala, da bi ji pomagala.

Zgodaj kazala talent za glasbo, risanje in tuje jezike

V družini so govorili predvsem nemško, saj je bilo Celje tedaj del avstro-ogrske monarhije, zato je bil Almi ta jezik veliko bližje kot slovenščina. Že zgodaj je začela kazati talent za glasbo, risanje in tuje jezike. Srednjo šolo je obiskovala v Gradcu, nato pa je nadaljevala s študijem jezikov v Londonu, kjer se je hkrati učila angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, ruščino in španščino, zato je postala prava poliglotka. Njen študijski urnik je bil precej natrpan, ob študiju pa se je lotila tudi občasnih del, vendar je izpite kljub temu opravila z odliko.

Karlinova se je morala ob začetku prve svetovne vojne izseliti iz Londona, saj je bila v tistem času zaradi avstro-ogrskega ozadja nezaželena. Svoje začasno domovanje je našla na Švedskem, tam pa se je v njej prebudila želja, da bi postala pisateljica. Leta 1918 se je vrnila v Celje in tam odprla svojo jezikovno šolo. S poučevanjem jezikov si je prislužila nekaj denarja, hkrati pa je takrat začutila močno željo, da bi se povsem sama podala na potovanje okoli sveta. Že v teh časih je to kar precejšen podvig, tedaj pa je bilo skoraj nedoumljivo, da se ženska domisli česa takega.

Prva ženska, ki se je odpravila na potovanje za tako dolgo časa

Na potovanje se je pripravljala tako, da se je izdatno izobraževala na področju zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije, s sabo na pot pa je vzela kovček in pisalni stroj, ki je bil od takrat naprej njen stalni spremljevalec, kamorkoli je šla. Na potovanjih si je namreč prav s pisanjem zagotavljala stalne dohodke. Alma je bila za tiste čase prva ženska, ki se je na pot okoli sveta odpravila za tako dolgo časa in ki se je med potjo preživljala z lastnim delom.

Na dolgo potovanje se je podala leta 1919, domov pa se je vrnila devet let kasneje. Tekom svoje postolovščine je obiskala Južno in Severno Ameriko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Novo Zelandijo in Jugovzhodno Azijo. Članke o doživetjih na poti je pisala za različne revije in časopise, med drugim za glasilo celjskih Nemcev Cillier Zeitung ter za nemška časopisa Neue Illustrierte Zeitung in Der deutsche Bergknappe. Po prihodu nazaj je radovednemu občinstvu o svojih doživetjih predavala tako na domačih kot na tujih tleh. Bila je tudi strastna zbirateljica predmetov. Številni spominki z njenih potovanj so danes razstavljeni v Pokrajinskem muzeju v Celju.

V Thei je našla svojo duhovno partnerko

Poleg člankov je začela kasneje objavljati tudi številne potopise in romane. Ker so bili napisani v nemškem jeziku, jih Slovenci niso brali in je zato dolgo časa niso priznali za svojo. Je bila pa kot pisateljica toliko bolj prepoznavna v tujini, kjer je izdala več kot 20 knjig.

Alma je bila nekoč povabljena na radijski intervju za nemško postajo, kateremu je z veseljem prisluhnila slikarka in novinarka Thea Schreiber Gamelin. Nanjo je naredil tako močen vtis, da je Almi kmalu po tistem pisala. Na podlagi tega sta se kasneje spoznali v živo in se takoj ujeli. Karlinova je v Thei tako našla svojo duhovno partnerico. Karlinova se je namreč zaradi slabih izkušenj že v mlajših letih odločila, da bo partnerstva gradila izključno na duhovni in ne telesni povezanosti.

Gestapovci so ji odvzeli premoženje

Thea in Alma sta si domovanje uredili v Celju, kjer sta skupaj preživeli 20 let. Sprva sta bivali v meščanski hiši, ki jo je Alma podedovala po očetu. Ob začetku druge svetovne vojne je Alma odkrito izrazila odpor proti nemškemu nacionalizmu. V znak protesta je nehala pisati v nemškem jeziku, zaradi česar so jo zajeli gestapovci. Pred tem, da bi jo strpali v koncentracijsko taborišče, jo je zaščitila Thea s svojimi vezami in poznanstvi, so ji pa gestapovci odvzeli premoženje, tudi hišo, kjer sta bivali. Leto dni pred koncem vojne se je Karlinova v strahu pred njimi pridružila partizanom in odšla v tujino, nato pa se je ob koncu vojne vrnila v Celje.

Ob povratku v domovino ponovno ni bila zaželena, saj je bil njen prvi jezik nemški. S Theo sta se tako umaknili od oči javnosti v revno hiško sredi gozda, kjer sta zelo skromno preživeli zadnja leta življenja. Čas sta si krajšali s sprehodi po okolici. Karlinova je umrla 14. januarja 1950 zaradi tuberkuloze in raka na dojki. Pokopali so jo na Svetini nad Štorami.

Njen opus obsega 24 objavljenih knjig, več kot 40 proznih del novel, črtic, člankov, pesmi, ki so ohranjene kot rokopis, notnih zapisov ter risb. Večinoma je pisala v nemščini, nekaj del pa je izšlo tudi v angleškem jeziku.

Njeni odmevni citati

»Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.«

»Človeka moramo sprejeti takšnega, kakršen je, ne takšnega, kakršnega bi si želeli.«

»Kako nenavadno je, ko se ozreš nazaj na življenje. Ko neko stvar doživljaš, se ti zdi vse tako veliko, ko pa se ozreš nazaj, je vse tako majhno. Če ne bi imeli srca, ki meri ure, bi si lahko mislili, da smo presanjali celo življenje.«

Članku Petre Kušar s spletne izdaje revije Ona Plus pa dodajamo zapis Božidarja Flajšmana, ki smo ga objavili 3. julija leta 2021 na portalu Črnomelj fčasih:

Moji izgubljeni topoli.

Svetovna popotnica in pisateljica Alma M. Karlin je med drugo svetovno vojno bivala tudi v Beli krajini, nekaj časa v Črnomlju. Prebivala je pri Fabjanovih, na zadnji fotografiji je to tretja hiša z desne. V knjigi Moji izgubljeni topoli je med drugim zapisala:

»Vsakogar, ki je izdajal kakršnokoli naklonjenost do partizanov, so odvlekli v taborišče na Rabu. To se je zgodilo tudi gospe Fabjanovi in njeni hčerki, ki sta morali skoraj leto dni živeti v pritlikavih šotorih, v katerih se je gnetlo po šest taboriščnikov. Večina majhnih otrok je pomrla, odrasle pa sta pogosto pokosila lakota in tifus/…/ Gospa Fabjanova je sploh veliko pretrpela. Komaj sta se slabotna mati in hčerka vrnili iz internacije v izropano hišo, ko so priletela ustaška letala in bombardirala Črnomelj. Gospa Fabjanova je bila na polju, kajti vse je morala postoriti sama, ker ni bilo delavcev. Od daleč je videla, kako o padale bombe na mesto. Hčerkina hiša se je sesula. Pod ruševinami so ostali dve hčerki in štirje vnuki. Evo, peto vnukinjo, so rešili. Poprej je osemletna deklica na begu iz Srbije vso dolgo pot prehodila in doživela, kako je le za las manjkalo, da ji niso ustrelili očeta. Potem sta se trpljenju pridružila še strah pred bombami in žalovanje za umrlimi.

Toliko gorja je gospo Fabjanovo zmehčalo. Bila je vedno zelo dobra do mene in njeni skrbi se imam zahvaliti, da me ni do kraja pobralo.«