Mlini v Beli krajini

Kar nekaj mlinov ob Kolpi, Lahinji in Krupi smo vam že predstavili. Na sliki so označeni mlini v Beli krajini po ohranjenih urbarjih. Večidel so bili ob reki Kolpi, ki je imela vedno dovolj vode za stalno obratovanje.

»Ob Kolpi je bilo od Spodnje Bilpe (zahodna meja poljanskega gospostva) do izliva Kamenice v Kolpo (meja z ogrsko-hrvaškim kraljestvom) kar 32 mlinov, ki so pripadali našim gospostvom. Ob Lahinji in njenih pritokih je ležalo 8 mlinov, ob Sušici 2 oziroma 3 (Dragomlja vas?), ob Kamenici 4, ob Dolskem potoku pa 3 mlini (gl. karto Mlini v Beli krajini).

Že bežen pogled kaže, da so si gospostva prizadevala monopolizirati mletje, ki je pač neizbežna dejavnost vsake družbe. Popoln monopol si je z oziram na zemljiško posest ustvarilo poljansko gospostvo med Spodnjo Bilpo in južno od Učakovcev (skupaj kar 21 mlinov), viniško in krupsko gospostvo sta posedovali mline med Učakovci in Ziljami (ne pozabimo na personalno zvezo obeh gospostev pod Purgstalli), NVR pa je imel mline med Primostkom in izlivom Kamenice (7). Kot vidimo na karti, manjkajo mlini med Ziljami in Krasincem (z izjemo Marindola) na Kolpi. Temu je botrovalo nepoznavanje starejših urbarjev in drugih virov za ostala belokranjska gospostva. Mislim zlasti na gospostvi Pobrežje in Gradac (za mline na Lahinji). Med Ziljami in Marindolom podatkov o kakršnikoli posesti ne moremo iskati v urbarjih, marveč v drugih virih za krajišniško posest.

Večina mlinov v osrednji Beli krajini je pripadala gospostvu Metlika, ki je imelo tu večino kmetijske posesti.

Pretežni del mlinov, ki so navedeni v urbarjih, še danes stoji, nekaj pa jih je izginilo. Postavlja se vprašanje, kako so bili lahko kar trije mlini v Tuševem dolu, po eden pa v Obrhu in Belčjem vrhu tik ob izviru rečic (potokov); kako so bili lahko trije mlini ob kratkem in revnem Dolskem potoku in kaj je bilo z mlinom v Lokvici ob Sušici (sic!) ter Dragomlji vasi? Aplikacija ugotovitve reformacije v Poljanah 1576 na ostale primere govori za "sezonsko" obratovanje - le v času deževja. To praktično pomeni, da je bilo belokranjsko prebivalstvo glede mletja povsem odvisno od Kolpe (deloma od Lahinje), saj ostale vode poleti najbrž niso bile primerne.

Takšnega problema ni bilo v Žumberku, ki ima dovolj rečic in potodkov z večjim padcem kot Bela krajina. Tu je imelo žumberško gospostvo 7 mlinov (1 je nelokaliziran). Ležali so v srednjem in južnem delu gospostva. Mlini so lahko imeli od 1 do 6 koles (kamnov), kar pa je bilo odvisno od vodnega pretoka.« (vir: Kos D., Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15.–18. stoletje), 1991, str. 128).