Korona scenarij

S svojim zoprnim zvokom me budilka zbudi. Pardon, bi me zbudila, če bi bil normalen delovni dan. Ampak, dan ni »normalen«. Je še en novi dan v samoizolaciji. In ta dan se je zavlekel v drugi teden, pa tretji…šesti teden. In pred mano je še en teden, morda dva, ko naj bi še bila doma, odkar je veliko nas, zaposlenih, v karanteni. In da, večina nas se še drži navodil, ki nam jih je dala vlada v boju s korona virusom. Zavedamo se, da je stvar resna. Da se lahko okužiš s korona virusom, ne vedoč, kje. Da lahko zboliš in da je prebolevanje virusa tombola življenja: ali - ali. Garancije ni. Vemo, da je virus nevaren in da ne bo izginil čez noč. Ostal bo med nami. Številke okuženih in umrlih pri nas niso tako velike napram ostalim državam sveta. To naj nam bo opomin, da se situacija lahko kaj hitro obrne. Da je disciplina in odgovornost vsakega posameznika ključnega pomena v širitvi okužbe.

Vlada je sprostila nekaj ukrepov. Počasi se vračamo v koliko toliko normalen tok življenja. Nekateri menijo, da je bilo vse skupaj prestrogo, drugi spet, da se vse prehitro sprošča. Posamezniki se sklicujejo na kršitev človekovih pravic. Nas, zdravih. A kje so pravice vseh, ki so izgubili boj s korona virusom zaradi nespoštovanja ukrepov? Koliko je bilo sprejetje ukrepov upravičeno, bo pokazal čas. Dejstvo je, da je virus pod nadzorom, tudi zaradi ukrepov vlade. Da se razumemo - nisem v nobeni politični stranki in ne, nisem pristaš Janše. Politiko spremljam in politike cenim, v kolikor delujejo v dobro ljudstva, pa ne glede ali so naravnani desno ali levo. In zaradi pravočasnih, konkretnih ukrepov vlade pri nas, v Sloveniji, ni se zgodil najhujši scenarij, kot ga poznajo nekatere države v naši soseščini.

Pripravljajo se smernice, kako naj bi delali, se družili. Končno naj bi se odprli tudi vrtci. Kako bo delo v vrtcu potekalo, še ne vemo. Vem pa, da bo otrokom nemogoče prepovedati, da bi se igrali skupaj. Zdaj že pogrešajo vrtec. Pogrešajo svoje vzgojiteljice, svoje vrstnike. Te dni me je znanka vprašala, če bom objela otroka v vrtcu. Ja, ga bom. Ker to je moja služba. So službe, kjer je osebni stik z drugo osebo nujen, ne glede na ukrepe in na samozaščito. In pač imam tako službo, kjer te zaščite ne bo. Ker otroci potrebujejo stik z vzgojiteljico, njen objem. Je pa res, da bomo morali zaupati staršem. V kolikor bo kdo od družine okužen z virusom, naj bi to sporočil v vrtec in ta čas naj bi bil otrok doma. Torej, pomembno bo, da si bomo zaupali in ravnali odgovorno, tako do sebe, kakor tudi do drugih soljudi.

Naj povem, da komaj čakam, da grem v službo. Pogrešam svoje otroke v vrtcu, pogrešam sodelavce. Zdaj, ko sem doma imam čas. Veliko časa za razmišljanje tudi o tem, kako naj bi potekalo moje delo.

V času, ko smo še »normalno« delali, smo z otroki spoznavali Slovenijo. Zdi se mi prav, da otroci, čeprav še majhni, naj bi spoznali, kdo je predsednik države, kakšna je naša zastava in himna. Tako smo spoznavali slovenske pokrajine in njihove značilnosti. In takrat, zadnji teden v vrtcu, preden smo jih zaprli, smo že slišali za virus. Tudi otroci. Med dejavnostjo je deček kihnil. Evita je rekla, da si ni dal roke pred usta in da lahko tako širi korona virus. Kar obstala sem, ker me je deklica z njeno opazko presenetila. Dejavnost smo prekinili in sedli na tla. Otroci so povedali, da je ta virus nevaren, da se pa lahko zaščitiš z umivanjem rok. Z Vesno sva otroke razdelili v skupine in odšli v umivalnico umivat roke. Pravilno, z milom ob zgodbi O traktorju. To je pesem, ki te vodi, da si roke res temeljito umiješ. Otroci jo poznajo, le vprašajte jih. Velik stenski zemljevid Slovenije na steni je ostal napol obdelan, ampak zaradi trenutne situacije se je zaposlitev obrnila čisto v drugo stran. V spoznavanje otrok, kaj lahko sami naredimo za svoje zdravje in za zaščito pred virusom.

In da, vsak posameznik je odgovoren za svoje zdravje. Jaz, ti, mi vsi. Od nas vseh je odvisno, kako se bo ta virus širil. Koliko je zdravje za nas pomembno, vemo takrat, ko zbolimo….

Po netu krožijo polemike kako in kakšno naj bi bilo naše ravnanje in obnašanje v tem času, času korona virusa. Stroka svetuje gibanje v naravi. Tudi vrtci v državah, ki že delujejo, veliko časa preživijo zunaj. Naša šola, vrtec, je podeželski. Na robu vasice Dragatuš. Imamo res lepo, veliko ograjeno šolsko igrišče z igrali, mivko. Drevesa dajejo senco za igro otrok tudi v vročih poletnih dnevih. Igra z vodo - le kaj je lepšega. Nič zato, če so otroci mokri! Na znaku imajo rezervna oblačila in se preoblečejo. Tudi umivanje rok ni sporno, saj otroci imajo radi vodo.

V vrtcu je velik poudarek na osebni higieni, zračenju igralnic, tudi razkuževanju. In to v vrtcu delamo, tudi v času, ko še nismo poznali korona virusa. Zdaj bo tega nekoliko več. Vzgojno izobraževalno delo bo potekalo z otroki naprej. Morda res več zunaj. A narava je res krasen prostor za raziskovanje. V bližino naše šole so travniki, gozd, potok. Veliko možnosti za učenje, saj narava nudi veliko izzivov. Raziskovanje z lupo, daljnogledom ali pa le ob opazovanju drevesa, na katerem se pasejo čebele. Štorklje v letu, ovce na pašniku, kmet na polju. Sicer pa, vzgojiteljice vedno najdemo nekaj novega, da otroke motiviramo, se prilagajamo trenutni situaciji. In korona virus bo za naše delo z otroki nov izziv, ki nam bo dal nova spoznanja, pa tudi priložnost, da delamo drugače, a s ciljem, da vsi skupaj nekaj novega spoznamo, se učimo in v vsaki novi situaciji najdemo nekaj lepega.

Korona virus pauza je naredila nekaj dobrega tudi za naravo. Veliko manj je onesnaženja, prometa na cesti skoraj ni. Upam, da je vsak od nas v tem času naredil nekaj dobrega tudi zase. Marsikdo mi je te dni rekel, da »lahko meni«, ker sem sama. Ja, res je, a sem sama to fazo z odraščanjem svojih otrok dala skozi. Ko so bili moji otroci majhni, smo gradili, zidali, pa tudi vzgoja je bila malo drugačna. Zdaj je drugi čas, drug način dela, drug pristop k vzgoji. V tem času pa, priznam, so starši z otroki preobremenjeni. Ob svojem delu, službi, so se znašli so še v vlogi vzgojitelja, učitelja, kar pa ni lahko. No, na to je moj odgovor: »Morda pa boste zdaj malo bolj cenili naš poklic!« Malo šale, ampak, marsikdo bo zdaj, ko mora na delo in je problem s kvalitetnim varstvom otrok, na naš poklic gledal malo drugače. Ker konc koncev, v vrtcu vzgojiteljice preživimo z otroki več časa, kot ga pa preživijo nekateri starši z otroki doma. Službe so pač takšne kot so, zahtevajo čedalje več in tudi način življenja in dela se je spremenil. Zato je pomemben za razvoj otroka vrtec, ki mu nudi razvoj na vseh področjih njegovega razvoja in napredka.

E, ta korona virus. Zgodilo se je, kar si nihče, še s tako bujno domišljijo, ni mogel zamisliti, da bi se v realnosti sploh lahko zgodilo. Take stvari lahko vidiš le v filmu. In da, te dni gledam tudi filme. Sem ljubitelj filmov katastrofe. Bi se reklo, filme, primerni sedanji situaciji. Pogledala sem Izbruh (Outbreak, 1995). Star film, katerega sem si ga prvič pogledala že pred leti, a sem si ga te dni pogledala še enkrat. Borba ljudi proti virusu, ki jih okuži. Ko privrejo na plan tako slabe kot dobre lastnosti človeka, njegov odnos do bolezni. In ko glavni junak premaga virus, najde cepivo in reši človeštvo. Film, ki ti da upanje. Ki mi da upanje. Da je rešitev, le pot do nje je neznana. Ker danes se scenarij korona virusa pri nas piše vsak dan sproti. Kakšno bo nadaljevanje jutri, je neznanka. Je pa odvisen od nas, od vsakega posameznika, ki smo akterju v korona virusu realnosti, ki nas obdaja. Bomo zmagali? Bomo, vsi skupaj. Če bomo res delovali kot eden, v dobro vsega človeštva. Ko ne bo pohlepa in egoizma posameznika, pač pa le mali človek, ki se bori za svoj obstanek na našem modrem planetu Zemlja.