Jože Žunič - Mateša

Vas Pavičiči, ki leži kakšno uro peš v smeri proti Gribljam, je po pripovedovanju domačinov dobila ime po tem, da so bile njihove ženske menda zelo lepe in da so se te svoje lepote tako močno zavedale, da so se nosile kot pavi. Zato ime Pavičiči. Bolj verjetno pa je, da so se tu naselili kakšni Hrvati, ki so se pisali Pavičič. V vasi stoji takoj levo na začetku vasi znana domačija, ki se ji po domače reče pri Matešatu. Iz te hiše izhaja moj praded Miha Žunič, ki se je priženil k moji stari mami Rožičevi Frančiški, v Dobliče. Njegov brat je imel vnuka Jožeta Žuniča, celemu Črnomlju znanega Matešo. Vzdevek je dobil po Matešatovi domačiji. Mislim, da ga le malo Črnomaljcev pozna po priimku in imenu, vsi pa ga poznajo po vzdevku Mateša.

Iz te hiše so po pripovedovanju izhajali eni od najbolj pametnih ljudi vse od Pavičičev pa do Doblič. Saj Pavičičani tako ali tako za sebe mislijo, da so jako pametni, pametnejši celo od vaščanov sosednje vasi Čudnega sela, čeprav tudi tem pameti ne manjka, zato so le ti prepričani, da ni možno, da bi bil kdo pametnejši od njih. Pavičičani pa trdijo, da ne samo da je to možno ampak je celo čisto res, da so pametnejši od Čudnarjev. Vso to modrost in pamet je iz Pavičič preko Žagarc pri Dolenji vasi, kjer je preživel svoje življenje, med Črnomaljce prenašal Jože Žunič-Mateša, ki je bil mojster kratkih in strjenih misli. Mnogi njegovi aforizmi, misli in reki so aktualni še danes in verjamem, da bodo večno živeli med Črnomaljci.

Eden od takšnih, danes še posebno aktualen, je tudi tale , ki zelo dobro ponazarja tovrstna stališča Črnomaljcev o tem, kako vsi vse vedo, čeprav ne vedo in kako je nesmiselno koga prepričevati, da nima prav, ker je vendar prepričan, da ima prav. Napisal ga bom v Črnomaljščini, ker le tako zapisan dobi ta rek pravi pomen: ''JA, KI ZNAM, NEZNAM, ON, KI NEZNA, PA ZNA.'' Kako res je to tudi v današnji politiki, kjer nekateri drugim kar čitajo misli in celo vedo bolj kot oni sami, kaj kdo misli.

Svojo inteligenco in iznajdljivost je kazal že od malega. V šolo je hodil bolj pod silo, saj je bil mnenja, da je to izguba časa, saj skoraj vse zna on sam bolje, kot učiteljice in učitelji. Ko je nekoč zaradi iz šole prenakopičenega znanja Mateša raje ostal doma, mu je mama, ki je šla v Črnomelj po opravkih še prej, ko se je Mateša zbudil, pustila na mizi listek na katerega je napisala, da naj se drva nasekajo, dokler ona pride iz Črnomlja. Ko se je Mateša zbudil in našel listek, ga je ročno odnesel v drvarnico, ga položil na tnalo in nanj položil poleno rekoč: '' No pa naj se drva nasekajo.''

Mateša je bil mojster za vse. Bil je električar, mehanik, zidar, tesar, mizar….. Vse je znal narediti. Vse kar je delal je delal z vnemo in veseljem. Imel pa je svoj tempo dela. Nihče ga ni smel kakorkoli siliti, da bi ga spreminjal, ker je šlo potem po navadi vse narobe. Kar naenkrat več kaj ni znal narediti, ali mu je manjkal kakšen del, ali pa ni imel s sabo primernega orodja. Če pa je bil naročnik še dodatno tečen se pa je lahko zgodilo, da ga nekaj dni sploh ni bilo na gradbišče. Takrat je toliko časa ''vozil barko'', dokler se ni ohladil in dal naročniku ponovno šanso, da ga sprejme takšnega kakršen je in da se prilagodi njegovemu tempu.

Nekoč se je v obdobju svojega tavanja in kroženja od šanka do šanka po Črnomlju, zataknil v eni od znanih gostiln. Vesela družba je stala ob šanku in pila cel dan. Kdor je prišel na novo je dal za rundo, ker je v Beli krajini takšna navada. Jedli niso seveda nič, saj so z vinom vnesli v svoje telo dovolj kalorij za cel teden. Vino jim je segalo že čez grla, ampak popuščal ni nihče. Pa pride že proti večeru v gostilno eden od novih kandidatov za družbo, se pridruži ekipi za šankom in kot se to spodobi, vpraša kaj bodo spili. Vsi so imeli pijače že čez glavo in so začeli z: ’’ne bomo več, dosti smo pili, gremo domov kaj pojest, ker če ne se bomo napili.’’ Mateša to nekaj časa posluša in ko je postalo že zelo nevarno, da bo novi gost zares dokončno upošteval mnenje zbrane družbe in da zares ne bo naročil nove runde, kar je pomenilo, da bo izpadel tudi Mateša, je Mateša z močnim glasom prekinil mučno situacijo in izrekel znani odrešilni stavek:’’ Tovarišija, vsak naj za sebe govori!’’ In je padla nova runda, saj niso mogli pustit Mateše samega za šankom.

Kadar pa je Mateša delal je delal. Občasno je potreboval tudi kakšnega pomočnika. Nekoč je Matešo in njegovega takratnega pomočnika nekdo srečal ravno ob času malice, ko sta za šankom malico še malo zalila. Za šankom so se običajno sklepali biznisi. Ta mimoidoči ni tako dobro poznal Mateše, čeprav je že veliko slišal o njem. Da je dober mojster, da je sicer počasen a kvaliteten in da ni drag. V pogovoru je tako mimogrede vprašal Matešo nekaj kar najhujšega, namreč, kje je v službi? ’’Na sončni upravi’’ odrezavo odgovori Mateša. ’’Dobro, kje je pa v službi tvoj kolega?’’ še vpraša. Mateša pa hladno odgovori:’’ On je pa pri meni.’’ Vedno je znal najti pravi odgovor.

Bil je tudi sicer zelo razgledan in je vedel, da nekako zvezda ne sodi na fasado cerkvenega turna. Ko je nekoč eden od šank kolegov izjavil, da je videl zvezdo na fasadi od cerkve je Mateša takoj oporekal, ker je bil mnenja, da to ni mogoče, saj je vendar Cerkev ločena od države. Po nekaj pregovarjanja je padla stava. Če je na cerkvi zvezda, plača gajbo piva Mateša, če pa ni, pa plača tisti, ki je trdil da zvezda je. Res se družba naloži v Matešatovega fičota in se odpeljejo na Suhor pri Metliki do cerkve, kjer naj bi bila na cerkvi zvezda. Ko pridejo do cerkve je tisti, ki je trdil, da je zvezda na cerkvi zmagoslavno pokazal proti cerkvi, kjer je bila zares s sprejem narisana zvezda. Ampak ni bila petokraka zvezda, kakršno so vsi pričakovali, ampak šesterokraka Davidova zvezda. Zopet je zafunkcionirala pamet Mateše: ’’ To ni nobena zvezda, to je vendar zvezdača.’’ Njegov argument je bil tako trden, da je suvereno dobil stavo in mu ni bilo treba plačati gajbe piva.

Čeprav je imel neko kratko obdobje tudi avto, svojega Fičota, je rad tudi štopal. Nekoč me je ustavil na ovinku kjer je odcep za Kot pri Semiču. Vožnja je lepo zanimivo potekala, saj z njim ni bilo nikoli dolg čas. Tako se pripeljeva do Lokev pri Črnomlju, kjer sta bili včasih ena poleg druge dve gostilni: Pri Žvabu in Pri Renati. Ko sem ob njegovem čebljanju mirno peljal mimo prvih hiš in tudi mimo gostiln, me je zdramil njegov malo močnejši glas: ’’Čuj, kaj ti nisi hodil v šolo, da si nepismen?’’ ’’Zakaj tako misliš?’’ vprašam. ’’ Dvakrat je pisalo GOSTILNA, pa nisi ustavil.’’ Napako sem delno popravil in si nazaj pridobil nekaj izgubljenega ugleda, ko sem potem ustavil pri Medvedu, v Bistroju na začetku Črnomlja, kjer sva potem spila nekaj špricarjev.

Njegovo življenje je bilo polno in ena sam anekdota. Nas Črnomaljce pa je naučil mnogih resnic iz preprostega razumevanja življenja. Za kaj vse so prikrajšani vsi tisti, ki niso imeli te sreče, da bi ga poznali. Predvsem našim politikom ne bi škodilo malo šole za življenje pri Jožetu Žuniču- Mateši

NAGRADA: Če kdo najde v mojem opisu kakšno netočnost, prehudo subjektivnost ali pa celo, bog ne daj, kakšno neresnico, naj jo dobronamerno napiše, njemu pa v katerokoli gostilno v Črnomlju izbere, častim liter vina in kranjsko klobaso.