Črnomelj fčasih (164)

Peklenski julij 1942: Internirali so tudi enoletnega Francija (Da se ne pozabi, 2.)

Piše Ilinka Todorovski.

Med Črnomaljci, ki so jih italijanski vojaki pozaprli na praznik sv. Ane, 26. julija 1942, je bilo največ žensk, otrok in starejših. Najmlajši interniranec je bil Franci Šprajcer, ki je tri tedne prej, 5. julija 1942, napolnil eno leto. Najstarejša je bila njegova stara mama Ana, rojena 18. oktobra 1856. Umrla je v taborišču na Rabu, tik pred 86. rojstnim dnem.

Na seznamu internirancev, ki so jih na Rab odvedli v tem valu, 29. julija, je kar 35 otrok mlajših od 15 let: Vida in Darka Šimec, Olga in Franci Stariha, Jule, Jože in Marjan Pezdirc, Angela Zupančič, Martin in Marija Vrščaj, Mirko, Janez, Rajko, Jožef in Andrej Planinc, Benedikt Ameršek, Stanislav Možina, Julij, Marija in Frančiška Klemenc, Stanislav Vrščaj, Jakob Jerman, Cvetka in Zlatka Pezdirc, Tilka in Viktor Birkelbah, Ignac, Miroslav, Elizabeta in Štefan Malešič, Ema in Emil Slamnjak, Franci in Jože Šprajcer.

Tudi kasneje so iz Črnomlja in okolice v internacijo odvažali cele družine, nekatere tudi v druga taborišča. Na seznamu interniranih črnomaljskih družin (SI AS 1790) je denimo družina Kavšek, ki so jo 12. oktobra 1942 odvedli v Monigo. Internirali so mater Ivano s šestimi otroki, starimi od dveh do 13 let: Karlom, Juletom, Vinkom, Pepetom, Janezom in Josipom.

Fašisti se niso usmili niti nosečnic. Po podatkih, ki jih je zbral Herman Janež, neumorni pričevalec taboriščnih grozot s Kočevjskega, se je na Rabu rodilo 54 otrok, le 9 jih je preživelo. Med njimi sta tudi naši domačinki Tončka Planinc in Marija Mima Šprajcer, ki bosta letos praznovali 80 let! Njuni materi, Amalija Planinc iz Svibnika in Rozalija Šprajcer iz Vojne vasi, sta ju rodili na golih tleh pod taboriščnimi šotori, le malo po silovitih poplavah, ki so zalile kamporsko polje, septembra 1942.

Mimi Šprajcer, por. Pezdirc, so kasneje pripovedovali, da so jo pri življenju ohranjali tako, da so jo zavijali v časopisni papir. Mami je bilo nepopisno težko, saj je imela malo mleka, skrbeti je morala še za enoletnega Francija, mesec dni po porodu ji je umrla tašča in ji z otrokoma ni imel kdo pomagati.

Tončka Planinc pa je na svet prišla obkrožena z osmimi sestrami in brati, ki so bili na Rab internirani skupaj z nosečo materjo in očetom. Oče je umrl pred Tončkinim rojstvom na Rabu (pokopan je v grobu št. 5), 17-letna sestra Marija pa nekaj mesecev pozneje v Gonarsu, kamor so jih premestili po okoli božiča 1942.

Ko so v taborišču Gonars spomladi 1943 preštevali internirane »bambine«, otroke mlajše od 10 let, so jih našteli 143. Na seznamu, ki ga hrani Arhiv Slovenije (SI AS 1840), je tudi 11 najmlajših taboriščnikov iz Črnomlja in okolice: Zlata Pezdirc, Tončka, Rajko, Jože in Andrej Planinc (pri njih netočno piše, da so iz Ribnice), Olga Stariha, Darka Šimec, Franc in Marija Šprajcer, Stane in Marija Vrščaj. Seznam so očitno sestavljali pred aprilom, saj na njem ni treh Pezdirčevih fantov, ki so se z mamo Ano domov vrnili na veliko noč.

Na tem seznamu pa je tudi takrat štiriletna Zlata Bižal iz Predgrada v Poljanski dolini ob Kolpi, ki je bila kasneje - tako kot Darka Šimec, por. Čop - moja profesorica na črnomaljski gimnaziji. Prof. Čopova me je učila slovenščino, prof. Bižalova pa nemščino.

Vsakega otroka – taboriščnika je izkušnja internacije po svoje zaznamovala. Kljub strahotnemu pomanjkanju in trpljenju v najnežnejših letih še danes, 80 let pozneje, kljubujejo času in lahko z nami delijo svoje spomine (sinoči sem se do poznih večernih ur pogovarjala s čilim in zgovornim Jožetom Pezdircem in bom v naslednjih dneh ali tednih skušala kaj malega tudi zapisati).

Na fotografiji je prof. Darka Šimec Čop z dopisnico, ki jo je prejela v taborišče. (Vir: zajem posnetka pogovora s FB strani Okupacijske meje.

Pogovarjal se je Božidar Flajšman. Posnel Danilo Orlič. Črnomelj, 10. 3. 2018. Priporočam ogled TUKAJ.